<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Atmosfera v filmu</dc:title><dc:creator>Fugina,	Nika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Erič,	Milan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>interaktivno oblikovanje</dc:subject><dc:subject>vzdušje</dc:subject><dc:subject>film</dc:subject><dc:subject>razpoloženje</dc:subject><dc:subject>svetloba</dc:subject><dc:subject>barva</dc:subject><dc:subject>diplomsko delo</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo je odraz moje strasti do upodabljanja življenja, pa naj gre za upodobitev življenja v filmskih projekcijah, gledaliških predstavah, plesu ali glasbi. To upodabljanje je vedno tesno povezano z občutki in čustvi, ki nam jih te umetnosti vzbudijo.

Samo kak stavek ali celo beseda lahko pričara določene občutke. Že samo kak zvok ali ton nas lahko spravi v določeno čustveno stanje. Film, ki je skupek slik, občutkov in glasbe, pa ta čustvena stanja pričara še toliko lažje.

Na začetku priprav na pisanje diplomskega dela sem si zamislila opis in primerjavo petih filmov: Kurosawovega Rašomona, Fellinijeve Ceste, Tarantinovega Kill Bill, Lynchevega Modrega žameta in Tarkovskovega Zrcala. Vseh pet lahko okarakteriziramo kot legendarne filme legendarnih režiserjev. Žal je bila zadana naloga preobsežna in sem na koncu morala izbrati samo dva. Odločila sem se Rašomona in Cesto.

Razlog, da sem izbrala dva črno-bela filma, je v dejstvu, da atmosfera zaradi odsotnosti barv pride bolj do izraza oziroma ima režiser na voljo manj možnosti za ustvarjanje atmosfere. Režiser se mora bistveno bolj poigravati s sivinami, kot če bi imel na voljo barve.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-12 08:36:39</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>110145</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 15298</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
