Podoba, čas in poetičnost filma pri TarkovskemMiklavčič, Jonas (Avtor) Komel, Dean (Mentor) TarkovskipodobačaspoetičnostfilmfilozofijaMagistrsko delo poskuša orisati teorijo ruskega režiserja Andreja Tarkovskega, kot jo sam začrta v svojem delu Ujeti čas. Preko osnovnih treh konceptov njegove teorije (podoba, čas in poetičnost filma) poskušam razgrniti večji del avtorjevega teoretskega sistema. Prvi del naloge bo pokazal, kako avtor podobo strogo ločuje od simbola. Njene posebne lastnosti onemogočajo njeno interpretacijo in jo puščajo odprto v neskončno. V drugem del naloge se osredotočim na specifično zmožnost filma, da v kader ujame in zadrži subjektivni čas, ki ga gledalci nato lahko začutijo zaradi njegovega »pritiska«. Tarkovski se oddalji od sovjetske šole montaže, ki pravi, da režiser ritem filma ustvarja z montažo, in se postavi na nasprotni pol, ki trdi, da je pritisk časa, ki je ujet v kadru, ta, ki določa ritem filma. V tretjem delu naloge se poetičnost izkaže za poseben odnos do resničnega in je močno vezana na dar natančnega opazovanja življenja. Ta zmožnost opazovanja pride do očitnega izraza v japonski pesniški obliki haiku. Da lahko tudi film dosledno prikaže opazovano življenje, mora dramsko logiko, ki jo je prevzel iz literature, zamenjati za poetično logiko. V tem je skrita poetičnost filma, ki avtorju omogoči, da na platnu ustvari lasten svet, ki ga gledalec nato lahko ne le raziskuje, temveč v pomembnem smislu z avtorjem tudi so-ustvarja.20192019-09-08 07:15:39Magistrsko delo/naloga109752VisID: 438077sl