Vpliv oddaljenosti vratnih vretenc na velikost le-teh na rentgenogramuCesar, Ana (Avtor) Grkman, Manca (Avtor) Medič, Mojca (Mentor) razdalja gorišče–slikovni sprejemnikrazdalja objekt–slikovni sprejemnikslikanje vratne hrbtenice stranskovstopna kožna dozaUvod: Rentgensko slikanje vratne hrbtenice je ena izmed osnovnih diagnostičnih preiskav. Pri slikanju vratne hrbtenice stransko moramo za dosego optimalnega in diagnostično uporabnega radiograma, upoštevati anatomske posebnosti predela slikanja in fizikalne lastnosti rentgenskega snopa. Namen: Želeli smo ugotoviti, kako oddaljenost vratnih vretenc od slikovnega sprejemnika in oddaljenost gorišča od slikovnega sprejemnika vplivata na velikost vratnih vretenc na rentgenogramu pri slikanju vratne hrbtenice v stranski projekciji. Eden izmed namenov je raziskati, kako se spreminja vstopna kožna doza pri različni razdalji objekta od slikovnega sprejemnika in spreminjanju razdalje gorišče–slikovni sprejemnik. Metode dela: V teoretičnem delu smo podatke pridobili z metodo preučevanja literature. Podatke za praktičen del zaključnega dela, smo pridobili s pomočjo meritev na fantomu glave in vratu ter trupa v radiološkem laboratoriju Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Da bi meritve lahko povezali s praktičnim slikanjem vratne hrbtenice v stranski projekciji, smo med sošolci izbrale fanta s širokimi rameni in dekle z ozkimi rameni. Postavili smo ju ob stativ, kot pri stranski projekciji vratne hrbtenice. Izmerili smo razdaljo od sedmega vratnega vretenca do stativa. Na podlagi pridobljenih meritev smo za 1 cm spreminjali razdaljo med objektom in slikovnim sprejemnikom. Pri slikanju smo spreminjali dva parametra: razdaljo objekt–slikovni sprejemnik (ROS) in razdaljo gorišče– slikovni sprejemnik (RGS). Razdaljo objekt–slikovni sprejemnik smo spreminjali za 1 cm, med oddaljenostma ROS 24 in 39 cm. Vsako spremembo ROS smo slikali na treh razdaljah gorišče–slikovni sprejemnik, in sicer na 115 cm, 150 cm in 180 cm. Pri vseh razdaljah ROS in RGS smo na rentgenogramu izmerili velikost telesa petega vratnega vretenca ter izračunali faktor povečave. Ob vsaki vrednosti ROS in RGS smo izračunali vstopno kožno dozo (VKD). Rezultati: Pri povečanju razdalje ROS iz 24 na 39 cm se je vretence pri RGS 115 cm povečalo za 23 % (teoretično izračunan faktor povečave je 24,9 %), pri RGS 150 in 180 cm pa za 17 % (16,1 %) in 11 % (12,3 %). VKD z zmanjševanjem ROS in z večanjem RGS, pada. Pri zmanjšanju razdalje RGS iz 150 na 115 cm, pri ROS med 24 in 29 cm, se VKD poveča za 26 %, pri ROS med 30 in 34 cm, se poveča za 31 %, pri ROS med 35 in 39 cm se VKD poveča za 35 %. Pri zvečanju razdalje RGS iz 150 na 180 cm, pri ROS 24 do 29 cm, se VKD zmanjša za 8,5 %, pri ROS med 30 in 34 cm, se zmanjša za 11,6 %, pri ROS od 35 do 39 cm pa se VKD zmanjša za 12,5 %. Razprava in zaključek: Na podlagi zbranih rezultatov smo ugotovile, da obe razdalji (RGS in ROS) vplivata na velikost vretenca na rentgenogramu. S povečanjem razdalje ROS se velikost vretenc na rentgenogramu poveča, s povečanjem razdalje RGS pa se velikost vretenc na rentgenski sliki zmanjša. Če razdalje ROS povežemo z indeksom telesne mase (ITM), lahko sklepamo, da je povečava vretenc na rentgenogramu pri pacientih z večjim ITM večja, kot pri pacientih z manjšim ITM. Ugotovile pa smo tudi, da se VKD zmanjšuje z večanjem razdalje RGS in hkrati narašča s povečevanjem razdalje ROS. Meritve so pokazale, da je priporočljivo slikanje vratne hrbtenice stransko na razdalji RGS 150 cm ustrezno iz dveh razlogov. Z večjo razdaljo RGS vplivamo na manjšo povečavo objekta na rentgenogramu in hkrati prihranimo vstopno kožno dozo pacientu.20192019-08-23 07:46:23Diplomsko delo/naloga109133VisID: 92101COBISS_ID: 5670763sl