Heziodovo in Heraklitovo razumevanje sveta in časaGostiša, Domen (Avtor) Zore, Franc (Mentor) HeraklitHeziodčassvet.Diplomsko delo se ukvarja z antičnim pesnikom Heziodom in predsokratskim mislecem Heraklitom in njunima pojmovanjema sveta in časa. Naš in njun svet loči več kot dva tisoč let, pa vendar so njune misli aktualne še danes. Med Heziodom in Heraklitom je nekaj sto let razlike, prvi sodi med pesnike, drugi med filozofe, Heraklit je Hezioda tudi kritiziral. Heziod je živel v času pred nastankom grških mestnih držav, ko je pravica nastopala na ravni neba in zemlje, na zemlji je bila pravica odlok, odvisen od samovolje kraljev, na nebu pa je vladalo vrhovno, a oddaljeno in nedosegljivo božanstvo. Z nastankom mestnih držav in zapisom zakonov je pravica izgubila videz idealne vrednote in se udejanila v zakonu, ki je skupen vsem. Ambicija tistih, ki so kot Anaksimander, Ferekid in Heraklit napisali knjige (Heraklit jo je tudi pomenljivo shranil v Artemidino svetišč), je bila, da tudi drugim omogočijo spoznati svoja odkritja in mnenja, iz svojega početja pa so želeli narediti skupno dobrino mesta. Heziod je živel v Askri na južnem pobočju Helikona, v osrednji grški pokrajini Bojotiji, sicer pa so podatki o njegove življenju skromni in pomanjkljivi. Mnenja tistih, ki se ukvarjajo s preučevanjem Hezioda, se razhajajo, nekateri ga postavljajo v 8. st. pr. n. št., drugi v obdobje okrog leta 700 pr. n. št., vprašanje pa še vedno ostaja odprto. Najpomembnejši dogodek v Heziodovem pastirskem življenju je bilo srečanje z Muzami, ki so ga naučile pesniti oziroma so vanj vdahnile pesem. Hezioda poznamo kot avtorja dela Teogonija in Dela in dnevi. Heraklit je bil grški predsokratski filozof (beseda predsokratiki označuje mislece, ki niso šli skozi miselno šolo Sokrata in Platona, četudi so lahko bili njuni sodobniki, oznaka pa se je uveljavila z delom Fragmenti predsokratikov), ki je živel v Efezu od okoli leta 535 pr. n. št. do 475 pr. n. št. Njegovo edino ohranjeno fragmentarno delo, ki je bilo tako poimenovano kasneje, nosi naslov O naravi. Heraklit pravi o času, da je otrok, ki se igra s kockami, na drugi strani Heziod vzpostavi zgodbo o nastanku neumrljivih bogov, ki ustvarijo človeški rod. Človeški rod razdeli na pet dob, v katerih je predstavljena zgodovina kot dekadenca, vsak rod z izjemo enega je slabši od prejšnjega, o svojem času pa Heziod pravi, da je najslabši. Iz njegove pripovedi lahko sklepamo, da bo lahko spet nastopil boljši rod. Heraklit pa pravi, da je svet vedno bil, je in bo, primerja ga z ognjem, ki se prižiga in ugaša po merah. Heraklit je kritiziral antropomorfni pogled na bogove, o Heziodu pa je dejal, da ni znal ločiti med dnevom in nočjo, sicer bi vedel, da je to eno in isto, čeprav je ogromno vedel. Prav tako je zanimiv Sokratov oziroma Platonov pogled na oba obravnavana avtorja; Heraklit je po Sokratovem mnenju vreden, da se poglobimo v njegovo delo, o njem se je izrazil spoštljivo, na drugi strani pa je imel do pesništva ambivalenten odnos; v Ionu je označil pesnika kot navdihnjenega od bogov, v Državi, kjer je izrazil misel, da vlada med filozofijo in pesništvom starodaven spor, pa je pesnika iz idealne države izgnal. Za Hezioda bi lahko rekli, da je bolj zapleten v areno življenja, četudi so ga navdahnile Muze in piše o bogovih. Pravico utemeljuje z Zevsom, če pa bi se zgodilo, da bi krivičnež prejel večji delež pravice, bi Heziod pravico zamenjal za krivico, čeprav upa, da se to ne bo zgodilo. Heraklit nasprotno pravi, da je Zevs lahko ime za tisto Eno, modro, in se ukvarja z absolutno resnico izven nasprotja pravice in krivice, ukvarja se s počelom in s tistim onkraj videza. Božji nivo je drugačen od našega in nam nerazumljiv, pravi Heraklit. Heraklita in Hezioda loči ločnica, ki loči mit in filozofijo, in prikazuje dva načina modrosti. Misleca pa nam kljub časovni oddaljenosti in težavam z razumevanjem še vedno lahko odgovarjata na vprašanja, ki si jih zastavljamo danes.20192019-08-01 07:45:02Diplomsko delo/naloga108906VisID: 430588sl