Etični vidik prehranjevanja in pitja ob koncu življenjaNovak, Brigita (Avtor) Kovač, Edvard (Mentor) Pandel Mikuš, Ruža (Komentor) etična odgovornostetični vidik prehranjevanja in pitjapaliativna oskrbapaliativna zdravstvena negavloga medicinske sestreUvod: Smrt je najbolj gotovo dejstvo v življenju. Nekoč je bilo umiranje življenjski dogodek, naši predniki so umirali doma, naravne smrti, danes sta se umiranje in smrt preselila v zdravstvene institucije. Umiranje ni dogodek, temveč eksistencialni fenomen. Človeška bit je kot bit-do-sebe obenem tudi bit-k-smrti. Zdravstveni delavci se v okviru svojega poklicnega delovanja pogosto srečujemo z umiranjem in s smrtjo bolnikov. Namen: Namen magistrskega dela je s pomočjo pregleda in analize strokovne in znanstvene literature predstaviti glavne značilnosti temeljne življenjske aktivnosti prehranjevanja in pitja ob koncu življenja z etičnega vidika. S pomočjo polstrukturiranih intervjujev smo ugotavljali, s kakšnimi težavami se srečujejo pri prehranjevanju in pitju zdravstveni delavci pri delu z bolniki, in predstavili stiske in dileme zdravstvenih delavcev pri izvajanju paliativne oskrbe, posebej pri izvajanju hranjenja in pitja. Metode: Za predstavitev teoretičnih osnov in opis raziskovalnega problema smo uporabili deskriptivno metodo dela s pregledom domače in tuje literature ter dosedanjih raziskav na tem področju. V empiričnem delu je uporabljena metoda polstrukturiranega intervjuja, ki je potekal po 9 kategorijah. V raziskavi je sodelovalo 15 zdravstvenih delavcev, ki izvajajo paliativno zdravstveno oskrbo na vseh treh ravneh zdravstvenega varstva (za analizo teh različnih virov istega problema smo uporabili tehniko triangulacije). Besedila intervjujev smo analizirali z odprtim kodiranjem. Rezultati: Večina intervjuvancev smatra življenje kot proces, ki se zaključi s smrtjo in pomeni konec življenja. Umiranje je eden najtežjih trenutkov, najtežji del v poklicu medicinske sestre in naj bi bilo dostojno in mirno ter brez bolečin. Zmanjšan vnos hrane in šibkost bolnikov so naravni znaki odhoda, s hrano poskusimo, dokler ima smisel, na koncu nadomeščamo samo tekočino, vse drugo je podaljševanje trpljenja, kar ni smiselno in ni kakovostno. Intervjuvanci so mnenja, da so poslušanje, upoštevanje mnenj, želja, vrednot, hidracija, lajšanje bolečin in kontrola dihanja najpomembnejše stvari. Bolnik potrebuje maksimalno kakovostno obravnavo, pomanjkanje časa ter osebja tega ne sme ovirati. Večina intervjuvanih zdravstvenih delavcev se najlažje pogovori s sodelavci, saj so si najbližje in so v isti situaciji, lahko se pogovorijo tudi z nadrejenimi. Nekateri pogrešajo strokovne pogovore, supervizije, izobraževanja, ki bi jim koristila, drugi se samoiniciativno pogovorijo s psihologom, psihiatrom. Zavedajo se, da je treba probleme predelati sproti, komunikacija mora biti prilagojena glede na situacijo. Včasih nekateri svojci sploh ne vedo, v kakšnem stanju je bolnik, drugi sodelujejo in imajo strategijo ob poslabšanju. Razprava in zaključek: Večini intervjuvancev soočanje z umirajočimi predstavlja psihično obremenitev, nekateri poiščejo strokovno pomoč, drugi ne. Za delo z umirajočimi so potrebna posebna znanja s področja paliativne zdravstvene nege, etike in komunikacije. Z osvajanjem teh novih znanj postaja delo z umirajočimi in z njihovimi svojci lažje in manj stresno, sodelovanje med različnimi ravnmi zdravstvenega varstva pa poteka enostavneje. Z uvajanjem supervizije v klinično okolje bi se zdravstveno osebje lažje soočalo z dilemami, ki nastajajo pri njihovem delu, z dejansko uvedbo strokovnih kompetenc in standardov zdravstvene nege tudi na tem področju pa bi lažje delovali. Z raziskavo smo pridobili vpogled, s kakšnimi težavami se soočajo zdravstveni delavci pri delu z umirajočimi bolniki. Področje paliativne oskrbe ponuja še veliko možnosti in priložnosti za izboljšave, razvoj in raziskovanje ob prisotnem sodelovanju in medsebojnem podpiranju vseh sodelujočih, ki delujejo na tem področju.20192019-07-14 07:48:12Magistrsko delo/naloga108724VisID: 90564COBISS_ID: 5655147sl