<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Medgeneracijski prenos travme in njegov vpliv na družino</dc:title><dc:creator>Kovač,	Tjaša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prosen,	Simona	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>travma</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu govorim o konceptu medgeneracijske travme: to je prenos travme na drugo generacijo, ter o dejavnikih, ki so varovalni ali ogrožajoči pri mehanizmih prenosa travme. Najprej opredelim termin travma, posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), ter medgeneracijsko travmo. Opredelim dejavnike, ki pripomorejo k doživljanju in prenosu travme in sicer z vidika posameznika, z vidika travmatičnega dogodka, ter z vidika družbenega sistema.
V empiričnem delu skozi intervjuje štirih posameznic, dveh z izkušnjo povojnega taborišča, ter dveh, katerih starši so preživeli povojno taborišče, raziščem, kako se dejavniki prenosa travme kažejo na primeru mojih sogovornic. Ugotavljam, ali oziroma kako se travmatična izkušnja prenese na drugo generacijo, ter preverim vplive travmatične izkušnje na tretjo generacijo.
Rezultati kažejo, da sogovornici z izkušnjo taborišča travmo razumeta kot uničeno življenje in vsega kar sta poznali, obe pa sta mnenja, da sta bili po taboriščni izkušnji travmatizirani. Ena od sogovornic pri sebi prepozna znake PTSM, medtem ko jih druga sogovornica ne zazna, nobena od njiju pa nikoli ni bila diagnosticirana z diagnozo PTSM ali diagnozo katere druge duševne bolezni. Ena od sogovornic meni, da se je njena travma prenesla prek občutka nekompetentnosti, ki ga je doživljala v odnosu do svojih otrok, medtem ko druga sogovornica ne priča o nobenih za vzgojo svojih otrok pomembnih posledicah travmatske izkušnje. Pri sogovornicah, katerih starši so preživeli taboriščno izkušnjo, nobena ne poroča, niti ne kaže simptomov PTSM, nobena od njiju tudi ni bila nikoli diagnosticirana z diagnozo kakšne druge duševne bolezni. Ena od sogovornic meni, da je bil izredno močan varovalni dejavnik pri prenosu travme njena razširjena družina, druga sogovornica pa meni, da je bil ogrožajoč dejavnik pri prenosu travme v njenem primeru zarota molka oziroma tiha komunikacija v družini po travmatskem dogodku ter čustvena neodzivnost matere na njene potrebe. Družino prepozna kot ogrožajoč dejavnik za prenos travme. Pri vseh štirih intervjuvankah se kot pomemben ogrožajoči dejavnik prenosa travme izkaže postravmatsko okolje, ki se kaže kot revščina v povojnem času, ter neodzivnost tedanje oblasti za potrebe travmatiziranih.
V sklepu diplomskega dela poudarim pomembnost raziskav, izvedenih na temo prenosa travme, ter rastočo vlogo socialnega pedagoga pri raziskovanju travmatičnih izkušenj. Prav tako poudarim pomembnost vzpostavljanja tako preventivnih kot tudi kurativnih programov na področju travmatičnih dogodkov, ki travmatiziranemu nudijo take in drugačne intervencije.</dc:description><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-04-25 03:03:09</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>107540</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 12393033</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
