Atribucije, učne strategije in učni uspeh učencev devetih razredov osnovnih šol s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardomLekić, Nika (Avtor) Lipec Stopar, Mojca (Mentor) učenci z lažjimi motnjami v duševnem razvojuAtribucije in učne strategije vplivajo na učni proces in učni uspeh. Zaželene atribucije in kompleksnejše učne strategije prispevajo k boljšemu učnemu uspehu in obratno; atribucije kot razlogi, ki jih učenci povezujejo z učnim (ne)uspehom, vplivajo na oblikovanje prihodnjega učnega vedenja, izbiro učnih strategij in pričakovan učni dosežek. Nabor učnih strategij učencev z lažjimi motnjami v duševnem razvoju (LMDR) je skromen, kar prispeva k nizkim dosežkom, posledično tudi k pomanjkanju motivacije. Ti učenci se vsakodnevno srečujejo s težavami pri učenju, pogosteje so soočeni s previsokimi zahtevami (učiteljev, staršev, učne snovi). Vzroke za svoj (ne)uspeh pripisujejo notranjim ali zunanjim dejavnikom, kar vpliva na pripravljenost vlaganja truda v prihodnosti in s tem tudi na izbiro učnih strategij. Z raziskavo smo želeli pridobiti nova spoznanja o učenju učencev z LMDR. Osrednji namen je bil ugotoviti, katere vzroke za učni (ne)uspeh navajajo učenci 9. razreda osnovne šole, ki so vključeni v Prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom (PP NIS), katere učne strategije uporabljajo in kakšni so njihovi učni dosežki kot rezultat omenjenih konstruktov. Kot izhodiščna referenčna vrednost so nam služili podatki učencev 7. razreda osnovne šole (OŠ). V kvantitativni študiji smo pridobili podatke z vprašalnikom, sestavljenim za namene magistrskega dela. Vzorec predstavlja 32 učencev 9. razreda PP NIS in 30 učencev 7. razreda OŠ. Učenci 9. razreda PP NIS svoj uspeh in neuspeh najpogosteje pripisujejo trudu oz. pomanjkanju truda. Vzrok za svoj uspeh oz. neuspeh pogosto pripisujejo tudi sreči oz. težki nalogi. Učenci 7. razreda OŠ najpogosteje vzroke za svoj (ne)uspeh pripisujejo enakim vzrokom kot učenci 9. razreda PP NIS, v pogostosti pripisovanja ostalih vzrokov za (ne)uspeh pa se razlikujejo. Rezultati kažejo, da učenci 9. razreda PP NIS v povprečju najpogosteje uporabljajo učne strategije regulacije napora, strategije ponavljanja, strategije uravnavanja časa in prostora za učenje ter strategije iskanja pomoči. Učenci 7. razreda OŠ pogosteje uporabljajo elaboracijske in metakognitivne strategije, učenci 9. razreda PP NIS pa pogosteje uporabljajo strategije regulacije napora. Preostale strategije obe skupini učencev uporabljata enako. Pri učencih 9. razreda PP NIS smo ugotovili, da obstaja statistično pomembna negativna povezanost med pogostostjo pripisovanja sreče kot vzroka za uspeh in pogostostjo rabe strategij regulacije napora in statistično pomembna negativna povezanost med pogostostjo pripisovanja smole kot vzrok za neuspeh in pogostostjo rabe strategije regulacije napora. Statistično pomembno pozitivno povezanost smo ugotovili med pogostostjo pripisovanja smole kot vzroka za neuspeh in pogostostjo rabe metakognitivnih strategij in strategijami učenja v interakciji. Pri učencih 9. razreda PP NIS nismo zaznali statistično pomembne povezanosti med pogostostjo pripisovanja določenih vzrokov za (ne)uspeh in učnimi dosežki ter med pogostostjo rabe določenih učnih strategij in učnimi dosežki, pri učencih 7. razreda OŠ pa smo zaznali tovrstne povezave.20192019-03-29 04:14:52Magistrsko delo/naloga107111COBISS_ID: 12361801sl