Motnje hranjenja in proces relacijske družinske terapijeMirt Čampa, Vesna (Avtor) Kompan Erzar, Katarina (Mentor) motnja hranjenjačustvaregulacija čustevdružinski odnosinezadovoljstvo s telesomrelacijska družinska terapijaDoktorska disertacija obravnava motnje hranjenja na področju družinskih odnosov, doživljanja čustev, regulacije čustev in nezadovoljstva s telesom. Disertacija je sestavljena iz več delov. V prvem delu je predstavljen pregled pomembne literature in raziskav, ki obravnavajo področje motenj hranjenja: oblike motenj hranjenja, razvoj in potek motenj, epidemiologijo motenj hranjenja, komorbidnost z drugimi duševnimi motnjami, dejavnike tveganja, zdravstvene zaplete in smrtnost ter proces sprememb pri obravnavi oseb z motnjo hranjenja. Sledi pregled raziskav in literature na področju družinskih odnosov, kjer je poudarek na obravnavi avtonomije in intimnosti v družini, navezanosti, za globlje razumevanje globine povezanosti družinskih odnosov z razvojem motenj hranjenja so predstavljene še študije živali. Ustavimo se pri čustvenih zlorabah, ki se jih zadnje čase vedno več raziskuje in so se izkazale kot pomemben prediktor motenj hranjenja. Nadaljujemo s pregledom predvsem raziskav, ki podrobneje obravnavajo doživljanje pozitivnih in negativnih čustev pri osebah z motnjo hranjenja ter regulacijo čustev, saj vedno več raziskav potrjuje sprejeto dejstvo, da so vedenja motenj hranjenja strategije za soočanje z nevzdržnimi čustvi, ki jih osebe skušajo odriniti, potlačiti. Podrobneje se seznanimo pregledom raziskav s področja nezadovoljstva s telesom pri osebah z motnjami hranjenja. Nadaljujemo s predstavitvijo temeljnih konceptov relacijske družinske terapije in zaključimo s poglavjem Duhovnost in motnje hranjenja. Obstaja več znanstveno podprtih pristopov, ki učinkovito pomagajo osebam z motnjami hranjenja (na primer kognitivno-vedenjska, psihodinamska, tudi različne družinske terapije), ne obstaja pa še raziskava, ki bi pri obravnavi oseb z motnjo hranjenja vključevala relacijsko-družinski pristop. Empirični del je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu smo primerjali vzorec 47 oseb s simptomi motenj hranjenja s skupino 54 oseb brez simptomov motenj hranjenja ter ugotovili, da prihajajo osebe s simptomi motenj hranjenja iz družin, ki imajo manj funkcionalne odnose v izvorni družini (Family of Origin Scale), doživljajo pomembno pogosteje vsa obravnavana negativna čustva in pomembno redkeje vsa pozitivna čustva (Basic Emotions Scale). Največja razlika med vzorcema se je pokazala pri čustvih krivda, sram in grajevrednost, torej pri čustvih, ki so samozavedajoča, pri katerih oseba doživlja sebe ali svoja dejanja kot slaba. Pomemben prispevek k razumevanju doživljanja oseb s simptomi motenj hranjenja se je pokazal pri rezultatih, ki kažejo, da osebe s simptomi motenj hranjenja doživljajo redkeje pozitivna čustva. Avtorica predlaga strategije, ki so utemeljene na nevroloških spoznanjih, ki dajejo več pozornosti in časa za ozaveščanje, doživljanje in poglabljanje pozitivnih čustev. Osebe s simptomi motenj hranjenja imajo v primerjavi z vzorcem oseb brez simptomov motenj hranjenja več težav pri regulaciji čustev ter doživljajo višjo stopnjo nezadovoljstva s telesom. V drugem delu raziskave smo preverjali spremembe na področju vedenj motenj hranjenja, nezadovoljstva s telesom, prisotnosti čustev ter regulacije čustev pri osmih osebah, ki so se za obdobje treh mesecev vključile v proces relacijske družinske terapije. Rezultati kažejo, da je prišlo do statistično pomembnega izboljšanja nezadovoljstva s telesom, zmanjšala so se določena negativna čustva (frustracija, razdražljivost, agresija, sram, krivda, ponižanje, grajevrednost, živčnost, napetost, zaskrbljenost, gnus), statistično pomembno so se zmanjšale težave pri obvladovanju določenih čustev, medtem ko vprašalnik, ki meri splošno regulacijo čustev, ne kaže statistično pomembnih razlike. Kljub temu sklepamo, da je do razlik prišlo, na kar nakazuje mera velikosti učinka. Vedenja motenj hranjenja so se pri nekaterih osebah s simptomi motenj hranjenja nekoliko zmanjšala, vendar razlika ni statistično pomembna. Slednje se tudi sklada z nekaterimi rezultati, ki nakazujejo, da je potreben daljši čas terapevtske obravnave, da se ta vedenja pomembno zmanjšajo ali izginejo. Vsa navedena področja – nezadovoljstvo s telesom, prisotnost negativnih čustev ter regulacija čustev – so pomembni dejavniki pri motnjah hranjenja, kar nakazuje na to, da je relacijska družinska terapija učinkovit pristop, ki na inovativen način združuje delo na intrapsihični, medosebni ter sistemski ravni, kjer zasleduje temeljni afekt in razrešuje afektivne psihične konstrukte. Na ta način pripomore k temu, da osebe s simptomi motenj hranjenja ozaveščajo, predelujejo boleče temeljne afekte in zmanjšajo nezadovoljstvo s telesom. V tretjem delu smo med osmimi osebami, ki so bile vključene v proces relacijske družinske terapije, izbrali štiri osebe in jih podrobneje analizirali. Pri vseh štirih osebah je prišlo do pozitivnih sprememb na področju čustvovanja (ozaveščanje, identifikacija, prebujanje novih, globljih čustev, zmanjševanje pogostosti doživljanja določenih negativnih čustev) in v družinskih odnosih. Na področju vedenj motenj hranjenja ni prišlo do bistvenih sprememb, nezadovoljstvo s telesom je bilo pri treh osebah odvisno od sprememb v telesni teži, pri eni osebi se je izboljšalo ne glede na težo. Spremembe, ki so se začele dogajati med terapevtskim procesom, so majhne in obenem tudi zelo velike, saj gre za drugačno kvaliteto doživljanja, boljše prepoznavanje svojega notranjega sveta in razumevanja odnosov z družino in izven družine. Pri analizi kontratransfernih čustev terapevtke se predvsem nakazuje, da resnejša kot je oblika motnje hranjenja (na primer AN), močnejše je doživljanje pri terapevtu in močnejše so telesne senzacije. Na osnovi opravljene analize značilnosti procesa relacijske družinske terapije z osebami s simptomi motenj hranjenja se je pokazalo, da ima vsaka oseba svojstven proces čustvovanja in sposobnost regulacije afekta, čemur je treba prilagoditi intervence ter presoditi, kdaj in koliko odpirati boleče afekte, kdaj dati več pozornosti urejanju prehrane in zmanjševanju samodestruktivnih vedenj in kdaj potrebuje oseba intenzivnejše bolnišnično zdravljenje.[V. Mirt Čampa]20182018-12-05 07:35:06Doktorsko delo/naloga105530UDK: 159.964:616.89-008.441(043.3)VisID: 22034COBISS_ID: 8014682sl