<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Sodobna imobilizacija hrbtenice v predbolnišničnem okolju</dc:title><dc:creator>Rismondo Mlakar,	Klemen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Thaler,	Darja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Posavec,	Anton	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>imobilizacija</dc:subject><dc:subject>poškodba hrbtenice na terenu</dc:subject><dc:subject>zajemalna nosila</dc:subject><dc:subject>obračanje v osi</dc:subject><dc:description>Uvod: Zaradi hitrega tempa življenja je veliko ljudi odvisnih od prevoznih sredstev, ki so vodilni povzročitelj poškodb hrbtenice ob nesrečah. Za možnost zdravljenja poškodovanca je potrebna pravilna obravnava, ki ohrani trenutno stanje in prepreči nadaljnje poškodbe. Imobilizacija je ena izmed temeljnih prvin kakovostne oskrbe poškodovanca, ki poškodovancu lahko zagotovi boljšo prognozo. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti celovito imobilizacijo v predbolnišničnem okolju ter pokazati prednosti in slabosti imobilizacije ter s tem zmanjšati število sekundarnih poškodb, ki se pojavijo zaradi nepravilnega ravnanja s poškodovancem. Metode: V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda. Uporabljeni so bili članki v časovnem obdobju od leta 2005 do 2018. Literatura je bila iskana v slovenskem in angleškem jeziku s ključnimi besedami: spinal cord injury, cervical spine injury, immobilization, scoop stretcher, cervical collar, prehospital spine injury, spinal motion restriction v podatkovnih bazah CINAHL, Medline, Science Direct ter COBISS.SI. V analizo je bilo vključenih 43 člankov. Članki so bili ovrednoteni glede na moč dokazov. Rezultati: Imobilizacija je ključnega pomena za preprečitev sekundarnih poškodb, saj se ocenjuje, da se pojavi do 25 % sekundarnih poškodb med transportom ali v začetni oskrbi na terenu in bolnišnici. Kljub vsem koristim prinaša tudi pomanjkljivosti, na katere je treba biti pozoren. Ohranjanje življenja je pomembnejše od ohranjanja hrbtenice v nevtralnem položaju. Med hujše zaplete spada zavlačevanje pomembnejših ukrepov, kot so ustavljanje krvavitev, zagotovitev dihanja ter proste dihalne poti. Pri penetrantnih poškodbah, kjer niso prisotne nevrološke motnje, se imobilizacija ne priporoča, saj povzroča zakasnitev potencialne reanimacije oz. pomembnejših ukrepov, kar doprinaša k večji smrtnosti pri imobiliziranih poškodovancih. Razprava in zaključek: Učinkovitost imobilizacije je neposredno težko dokazljiva, saj so vse raziskave, ki bi ugotavljale, kakšni premiki povzročajo poškodbo hrbtenjače oz. razliko med imobiliziranim poškodovancem ter neimobiliziranim, etično sporne. Imobilizacija lahko privede do zapletov, kot so otežkočeno dihanje, poškodbe zaradi pritiska, lahko je neudobna ter podaljša čas obravnave poškodovanca in poveča stroške. Zato so kriteriji, po katerih se reševalec odloči za imobilizacijo, pomembni. Potrebna je strokovna usposobljenost, s katero lahko reševalec ugotovi potencialno poškodbo hrbtenice in potrebo po imobilizaciji, saj nepotrebne imobilizacije povzročajo nepotrebne bolečine in nelagodje poškodovanca.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-12-01 07:46:14</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>105480</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 89920</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 5542251</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
