Adhezija bakterij na materialih, ki so v stiku s krnomLipovž, Urban (Avtor) Bohinc, Klemen (Mentor) Boltežar, Žane (Komentor) Zore, Anamarija (Komentor) adhezija bakterijStaphylococcus epidermidismateriali v stiku s krnomhrapavost površinehidrofobnostzeta potencialUvod: Ključen sestavni del proteze je ležišče. Ležišče je v neposrednem stiku s kožo krna, kar daje možnost za prenos bakterij iz kože na material. Najbolj razširjena vrsta bakterij stalne mikrobiote kože so stafilokoki, med katere spada bakterija Staphylococcus epidermidis. Na adhezijo bakterij na površino vplivajo različni dejavniki, kot so hrapavost, zeta potencial površine in hidrofobnost površine materiala. Namen: Ugotoviti kako hrapavost površine, zeta potencial površine, hidrofobnost površine materiala in specifične interakcije vplivajo na stopnjo adhezije bakterije Staphylococcus epidermidis na materiale, ki so v stiku s krnom in jih med seboj primerjati. Metode dela: Za raziskavo smo uporabili štiri različne materiale, ki se uporabljajo za izdelavo ležišč in vložkov za krn: akrilno smolo, mešanico etilen-vinil acetata in polietilena nizke gostote, silikon in termoplastični elastomer. Tem materialom smo izmerili hrapavost površine, mejni kot za določitev hidrofobnosti in zeta potencial površine. Za raziskavo smo uporabili standardni sev bakterije Staphylococcus epidermidis in ji določili rastno krivuljo. Za določitev stopnje adhezije bakterij na materiale smo kulturo bakterije Staphylococcus epidermidis inkubirali s sterilnimi preučevanimi materiali. Površine smo nato fiksirali in posušili. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom smo naredili posnetke površin in prešteli bakterije na posnetkih in izračunali delež pokritosti opazovane površine z bakterijami. Rezultati: Največjo hidrofobnost smo zmerili na silikonu, nekaj manjšo na akrilni smoli, še manjšo na termoplastičnem elastomeru in najmanjšo na materialu mešanice etilen-vinil acetata in polietilena nizke gostote. Hrapavost je bila največja na termoplastičnem elastomeru, nekaj manjša na mešanici etilen-vinil acetata in polietilena nizke gostote, še manjša na silikonu in najmanjša na akrilni smoli. Najbolj negativni zeta potencial smo izmerili na silikonu, najmanj negativni pa na mešanici etilen-vinil acetata in polietilena nizke gostote. Površina termoplastičnega elastomera ni bila izmerjena. Stopnja adhezije je bila največja na termoplastičnen elastomeru, nekaj manjša na silikonu, vidno manjša na mešanici etilen-vinil acetata in polietilena nizke gostote in najmanjša na akrilni smoli Razprava in sklep: Dejavnik, ki najbolj vplival na stopnjo adhezije je hrapavost površine na termoplastičnem elastomeru in akrilni smoli. Sklepamo, da je velika stopnja adhezije na silikonu posledica visoke hidrofobnosti materiala in relativno majhna stopnja adhezije na mešanici etilen-vinil acetata in polietilena nizke gostote posledica vsebnosti srebrovih ionov.20182018-11-12 12:35:36Diplomsko delo/naloga105226VisID: 89774COBISS_ID: 5534827sl