Vpliv testosterona na žilne in presnovne kazalce pri moških s sladkorno boleznijo tipa 2Groti Antonić, Kristina (Avtor) Pfeifer, Marija (Mentor) testosteronhipogonadizemsladkorna bolezenvisceralna debelostinzulinska rezistencametabolni sindromNAFLDendotelijska funkcijaIZHODIŠČE: Študije so pokazale, da ima približno 50 % starejših debelih moških, ki se zdravijo za sladkorno boleznijo tipa 2 (SB2), znižane ravni testosterona. Hipogonadizem pri moških vpliva na slabšo urejenost sladkorne bolezni, prezgodnji nastanek srčno-žilnih bolezni, lahko povzroča osteoporozo, erektilno disfunkcijo, je vzrok za upad mišične mase in kopičenje visceralne maščobe ter nastanek debelosti. In obratno, visceralna debelost, ki je pomembna komponenta metabolnega sindroma (MS), lahko vodi do nastanka hipogonadizma preko zaviranja tvorbe testosterona. Klinični pomen funkcionalnega (pozno nastalega) hipogonadizma še naprej priteguje veliko pozornosti in sproža razprave. Rezultati študij o učinkih nadomestnega zdravljenja s testosteronom (NZT) so nasprotujoči, pojavili pa so se tudi pomisleki glede morebitnega povečanja tveganja za srčno-žilne dogodke. NAMEN DELA: Namen našega dela je bil oceniti prevalenco hipogonadizma pri debelih moških bolnikih s SB2 in ugotoviti učinke NZT na urejenost komponent MS, žilno funkcijo in morfologijo, jetrno zamaščenost, mineralno kostno gostoto ter subjektivno počutje bolnikov. S svojim delom smo želeli prispevati k izboljšanju razumevanja medsebojne povezanosti SB2 in hipogonadizma. HIPOTEZE: (1) Prevalenca hipogonadizma pri debelih moških s SB2 pri nas je podobna kot v primerljivih tujih državah; (2) NZT pri debelih hipogonadnih bolnikih s SB2 pozitivno vpliva na urejenost glikemije, inzulinsko rezistenco in ostale komponente MS, jetrno zamaščenost, mineralno kostno gostoto ter na subjektivno počutje bolnikov. ZASNOVA RAZISKAVE: Raziskava je potekala v dveh delih. V prvem delu smo izvedli presečno študijo, da bi ugotovili prevalenco hipogonadizma med debelimi bolniki s SB2, ki se vodijo v diabetični ambulanti SB Celje. Nato smo v randomizirano, dvojno slepo, s placebom kontrolirano študijo vključili 55 bolnikov s SB2 in potrjenim hipogonadizmom. Bolniki v skupini P so prvo leto prejemali placebo, bolniki v skupini T so prejemali testosteron. Drugo leto raziskave so bolniki v obeh skupinah prejemali testosteron. V prvem letu smo primerjali učinke testosterona in placeba na urejenost glikemije in komponente MS, endotelijsko funkcijo in morfologijo žil. V drugem letu smo nadaljevali z zdravljenjem s testosteronom in primerjali dolgoročnejše učinke NZT še na stanje jetrne zamaščenosti, mineralno kostno gostoto in subjektivno počutje. METODE: Na začetku študije smo pri vseh preiskovancih ocenjevali endotelijsko funkcijo z ultrazvočnimi metodami (FMD – od endotelija odvisna, in NMD – od endotelija neodvisna vazodilatacija brahialne arterije), žilno morfologijo (IMT – debelino intime-medije) in stopnjo jetrne zamaščenosti (UZ jeter) ter opravili meritev kostne gostote z dvoenergijsko rentgensko absorpciometrijo (DXA). Po enem letu študije smo opravili kontrolne meritve FMD, NMD in IMT in primerjali učinke placeba in NZT. Na koncu raziskave, po dveh letih, smo poleg omenjenih žilnih preiskav opravili še kontrolno ultrazvočno preiskavo jeter in DXA. Bolniki so ob začetku in ob koncu raziskave izpolnili AMS vprašalnik o simptomih hipogonadizma. Statistično analizo podatkov smo opravili s paketom SPSS 17.0. REZULTATI: Prevalenco hipogonadizma med debelimi bolniki s SB2, ki se kontrolirajo v diabetični ambulanti SB Celje, smo ocenili na 52,7 %. Po enem letu NZT se je v skupini T vrednost HOMA-IR znižala za 4,64 ± 4,25 (p < 0,001), HbA1c znižala za 0,94 ± 0,88 % točke (p < 0,001), FMD pa zvišala za 2,40 ± 4,16 % točke (p = 0,005). Po dveh letih NZT se je izboljšala ocena stanja jetrne zamaščenosti ter zvišala MKG lumbalne hrbtenice za 0,075 ± 0,114 g/cm2 (p = 0,019). Tudi v skupini P je po enem letu NZT (po drugem letu študije) prišlo do znižanja HOMA-IR za 3,87 ± 2,93 (p < 0,001), znižanja HbA1c za 0,97 ± 0,54 % točke (p < 0,001), zvišanja FMD za 3,87 ± 5,67 % točke (p = 0,002) in izboljšanja ocene jetrne zamaščenosti. Izboljšala se je tudi subjektivna ocena seksualnih simptomov (AMS vprašalnik) v obeh skupinah. ZAKLJUČEK: V naši raziskavi smo ugotovili, da je prevalenca hipogonadizma med debelimi bolniki s SB2 primerljiva s podatki v tuji literaturi. Pokazali smo, da (1) NZT pomembno izboljša inzulinsko občutljivost in urejenost glikemije, (2) izboljša endotelijsko funkcijo brahialne arterije, (3) izboljša stopnjo jetrne steatoze, (4) izboljša MKG ter (5) simptome hipogonadizma pri debelih hipogonadnih moških s SB2.20182018-10-25 07:15:08Doktorsko delo/naloga105075VisID: 11051sl