<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Večnivojski nadzor in sklepanje na podlagi pravil za prilagajanje časovno-kritičnih aplikacij v oblaku</dc:title><dc:creator>Taherizadeh,	Salman	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Stankovski,	Vlado	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>časovno-kritične aplikacije</dc:subject><dc:subject>računalništvo v oblaku</dc:subject><dc:subject>samoprilagajanje</dc:subject><dc:subject>dinamični pragovi</dc:subject><dc:subject>večnivojski nadzor</dc:subject><dc:subject>virtualizacija z uporabo vsebnikov</dc:subject><dc:description>Računalništvo v oblaku se dandanes uporablja za postavitev različnih programskih storitev, saj omogoča najemanje računskih virov po potrebi in enostavno nadgradljivost aplikacij. Sodobni pristopi programskega inženiringa omogočajo razvoj časovno-kritičnih oblačnih aplikacij na podlagi komponent, ki so nameščeni v vsebnikih. Tehnologije vsebnikov, kot so na primer Docker, Kubernetes, CoreOS, Swarm, OpenShift Origin in podobno, omogočajo razvoj zelo dinamičnih oblačnih aplikacij, pod pogojih stalno spreminjajočih obremenitev. Oblačne aplikacije, ki temeljijo na tehnologijah vsebnikov zahtevajo prefinjene metode samodejnega prilagajanja, z namenom delovanja pod različnimi pogoji delovnih obremenitev, na primer pod pogojih drastičnih sprememb delovnih obremenitev. 
Predstavljajmo si socialno omrežje, ki je oblačna aplikacija in v katerem se določena novica začne bliskovito širiti. Po eni strani potrebuje oblačna aplikacija  zadosti računskih virov, še pred nastankom delovne obremenitve. Po drugi strani je najem dragih oblačnih infrastruktur v daljšem časovnem obdobju nepotreben in zato tudi nezaželen. Izbira metode samodejnega prilagajanja oblačne aplikacije tako pomembno vpliva na parametre kakovosti storitve, kot sta odzivni čas in stopnja uporabe računskih virov. Obstoječi sistemi za orkestracijo vsebnikov, kot sta npr. Kubernetes in sistem Amazon EC2, uporabljajo avtomatska pravila s statično določenimi pragovi, ki se zanašajo predvsem na infrastrukturne metrike, kot sta na primer uporaba procesorja in pomnilnika. 
V tej doktorski disertaciji predstavljamo novo metodo dinamičnega večstopenjskega (angl. Dynamic Multi-Level, DM) samodejnega prilagajanja oblačnih aplikcij, ki uporablja poleg infrastrukturnih metrik tudi aplikacijske metrike s spreminjajočimi se pragovi. Novo DM metodo smo vgradili v delujočo arhitekturo sistema za samoprilagajanje aplikacij. Novo metodo DM primerjamo s sedmimi obstoječimi metodami samodejnega prilagajanja pri različnih scenarijih sintetičnih in realne delovne obremenitve. Primerljivi pristopi samodejnega prilagajanja vključujejo metode Kubernetes Horizontal Pod Auto-scaling (HPA), Step Scaling 1 in 2 (SS1, SS2), Target Tracking Scaling 1 in 2 (TTS1, TTS2) ter Static Threshold Based Scaling 1 in 2 (THRES1, THRES2). Vse obravnavane metode samodejnega prilagajanja trenutno štejejo kot zelo napredni pristopi, ki se uporabljajo v proizvodnih sistemih, kot so sistemi temelječi na tehnologijah Kubernetes in Amazon EC2. Scenariji delovnih obremenitev, ki jih uporabljamo v tem delu predstavljajo vzorce vztrajno naraščajočih/padajočih, drastično spreminjajočih, rahlih sprememb ter dejanskih delovnih obremenitev.  
Na podlagi rezultatov poskusov, opravljenih za vsak vzorec delovnih obremenitev posebej, smo primerjali vseh osem izbranih metod samodejnega prilagajanja glede na odzivni čas in število instanciranih vsebnikov. Rezultati kot celota kažejo, da ima predlagana nova metoda DM večjo splošno samoprilagodljivost v primerjavi s preostalimi metodami. Zaradi zadovoljivih rezultatov smo predlagano metodo DM vgradili v sistem SWITCH za programski inženiring časovno-kritičnih oblačnih aplikacij. 
Pravila za samoprilagajanje aplikacij in druge informacije, kot so na primer lastnosti platform za virtualizacijo, trenutne obremenitve aplikacije, ponavljajoče se zahteve po višji kakovosti storitev in podobno, se nenehno shranjujejo v obliki Resource Description Framework (RDF) trojk v bazi znanja, ki je tudi vključena v predlagani arhitekturi. Ključna zahteva za razvoj baze znanja, je omogočiti vsem deležnikom programske platforme SWITCH, kot so na primer ponudniki oblačnih storitev, možnost integracije informacij, analizo daljših trendov in podporo strateškemu planiranju.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-10-03 13:55:03</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>104058</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 20701</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
