Naj imajo živali in rastline pravice?Pavlovič, Urška (Avtor) Pličanič, Senko (Mentor) pravicapravna subjektivitetapravice živalipravice rastlinvarovanje okoljapravo varstva okoljaširitev okvirja pravicnaravovarstvena zakonodajaantropocentrizemekocentrizemDa lahko nekemu bitju ali entiteti podelimo pravno priznano pravico, ji moremo najprej podeliti pravno subjektiviteto. Pravna subjektiviteta in hkrati tudi koncepcija pravic sta plod človekove ustvarjalnosti in njegovega urejanja sveta. S človeškim razvojem tekom zgodovine je vedno več takrat še brezpravnih subjektov (sužnji, ženske...) začelo dobivati pravice, ki jih lahko pravno uveljavljajo. Do približno 20. stoletja ni bilo posebnih dvomov, da so pravice lahko zgolj človekove pravice. Skozi čas pa se začnejo pojavljati pomisleki o samoumevnosti slednjega in človek začne odkrivati, da obstajajo argumentirani razlogi, da se okvir pravno priznanih pravic začne širiti, namesto da ostane omejen zgolj na ljudi. Tudi živali in rastline imajo interese, ki jih je več kot upravičeno možno pravno zavarovati. Kljub vedno večjim pobudam nevladnih organizacij in političnim trendom, ostaja pravo še vedno dokaj togo; še vedno je zakonodajalcem težko sprejeti razširjene teorije o pravicah drugih bitij, čeprav vedno več utemeljenih argumentov govori v prid tem teorijam. Pozitivno pravo in pravna teorija pretežno govorita o varovanju, ščitenju in ohranjanju živalstva ter rastlinstva – brez izrecnih poimenovanj »pravica« in »pravna subjektiviteta« v kontekstu z živalmi in rastlinami, kar je še vedno pisano v precej antropocentrističnem duhu. Vendar črnogledost pri tej, izjemno pomembni tematiki za sodobni čas, navsezadnje ni potrebna, saj zakonodaja oz. zakonodajalci z urejanjem teh področij pravzaprav na nek način vsaj posredno priznavajo pravice živalim in rastlinam. V sodobnem času pa lahko pričakujemo in tudi že dobivamo bolj nedvoumna priznanja pravic drugim entitetam okoli nas.20182018-09-19 07:45:37Magistrsko delo/naloga103486VisID: 83568COBISS_ID: 16393809sl