Razžalitve v slovenskih medijih: primeri iz slovenske sodne prakse po letu 2002Kozina, Kristjan (Avtor) Kalin Golob, Monika (Mentor) Rajgelj, Barbara (Komentor) svoboda izražanjarazžalitvejezikovnostilna analizastilistikapravo.Pri razžalitvah, storjenih v medijih, lahko v prvi vrsti govorimo o koliziji med svobodo izražanja in pravico do časti in dobrega imena. Svoboda izražanja je ena najpomembnejših človekovih pravic. V skladu s slovensko zakonodajo ne moremo govoriti o protipravnem dejanju razžalitve, če se dokaže, da ravnanje ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. V magistrskem delu izpostavljamo distinkcijo med pravnim in jezikoslovnim pogledom na problematiko razžalitev, zlasti glede namena zaničevanja. Leta 2002 je bila narejena zadnja raziskava s področja jezikoslovja o problematiki razžalitev v slovenskem prostoru, zato je cilj magistrskega dela s pomočjo jezikovnostilne analize ugotoviti, kako se jezikovni vidik razžalitve kaže v izbranih sodnih primerih slovenskih sodišč v zadnjih petnajstih letih. V magistrskem delu izpostavljamo štiri predpostavke, ki so po našem mnenju pomembne pri ugotavljanju, ali je prišlo do protipravnega dejanja razžalitve. Te so: objektivna žaljivost, subjektivna žaljivost, subjektivni element (subjektivni odnos) in okoliščine primera. Na podlagi analiziranih primerov ugotavljamo, da slovenska sodišča dopuščajo posege v osebnostne pravice posameznika in da v tej koliziji pravic pogosto puščajo prednost svobodi izražanja ter da niso enotna pri ugotovitvi, kdaj je nekdo protipravno posegel v pravico drugega s tem, ko ga je razžalil. Strinjamo se z idejo o uvedbi izvedenca jezikovne stroke, ki bi pomagal sodišču pri ugotavljanju objektivne žaljivosti določenega (dela) besedila, saj smo ugotovili, da zlasti najvišja sodišča v državi včasih nepravilno presojajo nesporna jezikovna dejstva oz. ne upoštevajo nespornih dejstev slovenskega jezika.20182018-09-09 07:45:02Magistrsko delo/naloga102845VisID: 98571COBISS_ID: 35785053sl