<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Projekt radijska igra</dc:title><dc:creator>Malovrh,	Nives	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Saksida,	Igor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>risanka</dc:subject><dc:subject>Frane Puntar</dc:subject><dc:subject>razredna stopnja</dc:subject><dc:subject>književnost</dc:subject><dc:subject/><dc:description>»Moj vnuk, ki ima danes enajst let, je kot triletni fantič kar rad poslušal radijske igre. Ulegel se je na tla, gledal v strop in poslušal. Kakšno radijsko igro tudi večkrat zapored. Ko je čez nekaj časa odkril risanke, se je radijskim igram odpovedal. Poslušal jih je samo še, če je bil bolan in ni smel pred ekran« (Sajko, 1995: 737). Radijska igra je bila ljudem včasih zelo zanimiva in so jo zelo pogosto poslušali, danes pa smo na njo popolnoma pozabili. Vedno več otrok danes sploh ne ve, kaj je radijska igra, saj jo je, kot piše Rosanda Sajko, zelo zasenčila risanka. O razmerju med literaturo in risanko pa govori tudi M. Grosman (2006). Meni, da imajo otroci danes na voljo številne oblike digitalne zabave, s katerim lahko pridejo do užitka, zato se branju več ne posvečajo. Branje za njih ni več tako samoumevno in na nek način se ga celo sramujejo. Otroku so že od rojstva ponujene številne uvožene kulturne tvorbe: vizualno podprte pripovedi risank, računalniške igrice in igrače. V tridesetih letih 20. stoletja so risanke začele kritizirati družbene razmere in vrednote. Ker je bila to včasih naloga knjige, je tako prišlo do upada zanimanja za branje. Risanke ne spodbujajo k jezikovnemu delovanju, ampak le k pasivnemu sprejemanju, povzročajo jezikovne primanjkljaje, gledalcu ne dajejo na voljo več časa za razmislek, ampak ga spodbujajo k njegovi pasivnosti in onemogočajo ustvarjanje lastne predstave.  V prvem delu magistrske naloge bom pisala o poslušanju, o radijski igri, njenem razvoju, značilnostih, vrstah, o njeni zgodovini, o radijski igri na Slovenskem. Omenila bom nekaj bolj uspešnih oz. znanih radijskih iger ter njihovih avtorjev na Slovenskem, nato pa se bom posvetila še Franetu Puntarju in radijski igri Vzorček. Raziskovala bom tudi, v kolikšni meri je danes radijska igra sploh še prisotna v učnem načrtu in katere cilje se z njo dosega. V raziskovalnem delu magistrske naloge bom opisala projekt, ki ga bom izvedla z učenci petega razreda devetletne osnovne šole. Z učenci bom opravila nekaj srečanj, v katerih bomo posneli radijsko igro Vzorček in jo nato predvajali na šolskem radiu. Pri tem projektu bom uporabila kavzalno neeksperimentalno metodo in kvalitativni raziskovalni pristop. Način vzorčenja bo neslučajnostni namenski za potrebe raziskave. Obsegal bo približno 10 otrok iz 5. razreda osnovne šole, starih 10 ali 11 let. Cilj raziskave bo najprej ta, da bodo otroci spoznali in razumeli radijsko igro Vzorček, nato pa jo bomo posneli in jo predvajali na šolskem radiu. S tem bom skušala pri učencih in učiteljih ter učiteljicah na tej šoli zopet vzbuditi zanimanje za radijsko igro in projekte, ki bodo vključevali radijsko igro.</dc:description><dc:publisher>[N. Malovrh]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-08-14 03:19:05</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>102289</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 373.3:659.145(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 12073801</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
