<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Razvoj gensko spremenjenih mlečnokislinskih bakterij za zdravljenje kronične vnetne črevesne bolezni</dc:title><dc:creator>Kosler,	Staša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Štrukelj,	Borut	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Berlec,	Aleš	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>biotehnologija</dc:subject><dc:subject>kronična vnetna črevesna bolezen</dc:subject><dc:subject>mlečnokislinske  bakterije</dc:subject><dc:subject>predstavitev na površini</dc:subject><dc:subject>vezalci citokinov</dc:subject><dc:description>Za zdravljenje kroničnih vnetnih črevesnih bolezni uporabljamo predvsem kortikosteroide, imunosupresive in biološka zdravila proti provnetnim citokinom, zlasti TNFα, ki delujejo sistemsko. Sistemsko delovanje bioloških zdravil zmanjša koncentracije TNFα in drugih provnetnih citokinov povsod, ne samo v prebavnem traktu, kar se kaže v povečanem številu okužb in nekaterih vrst raka. V okviru doktorske naloge smo zato razvili mlečnokislinske, ki na svoji površini predstavljajo različne citokin-vezavne proteine, ki bi jih lahko uporabili za lokalno zdravljenje. Zaradi vloge sistema Th17 pri patologiji kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, smo kot tarči izbrali citokina interlevkin 17 in interlevkin 23. Kot vezalca za  interlevkin 17 in interlevkin 23 smo najprej uporabili hipervariabilne dele monoklonskih protiteles z afiniteto do interlevkina 17 (1733LH) in do interlevkina 23 (2350LH), ki smo jih kasneje v sklopu osnovne hipoteze zamenjali s interlevkin 17 vezavnim finomerom (FIN17) in s interlevkin 23 vezavnim adnektinom (ADN23), z namenom izboljšanja moči vezave. Vezalce citokinov smo na površini mlečnokislinskih bakterij seva L. lactis NZ9000 predstavili ob uporabi plazmida pSDLBA3b kot citokin vezavna proteina s C-končnim delom laktokoknega proteina AcmA (cA) in signalnim peptidom proteina Usp45. Dodatno smo interlevkin 17 in interlevkin 23vezavne fuzijske proteine, ki so jih v gojišče izločile rekombinantne bakterije seva Lactococcus lactis NZ9000, po odstranitvi celic proizvajalk preko sidrne domene proteina AcmA vezali na gensko nespremenjeni sev Lactobacillus salivarius ATCC 11741. Da bi povečali spekter vezave provnetnih citokinov, smo na površini predstavili še TNF-α vezavni konstrukt »Affibody« in nato izvedli prvo hkratno predstavitev treh citokin-vezavnih fuzijskih proteinov na površini mlečnokislinskih bakterij. Tako obloženi Lb. Salivarius ATCC 11741 bi lahko uporabili za lokalno, ciljano zdravljenje KVČB.</dc:description><dc:publisher>[S. Kosler]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-08-10 07:45:06</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>102281</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 606:616.34:602.6:579.864(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 152693</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 8969081</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
