<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Doživljanje mater ob rojstvu otroka z Downovim sindromom</dc:title><dc:creator>Zupan,	Urša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgur,	Erna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>soočanje z diagnozo</dc:subject><dc:subject>stres</dc:subject><dc:subject>matere</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Magistrsko delo obravnava problematiko doživljanj mater ob rojstvu otroka z Downovim sindromom. To je najpogostejša kromosomska motnja in ena najštevilčnejših skupin oseb z motnjami v duševnem razvoju. Rojstvo otroka z Downovim sindromom je za celotno družino velika sprememba, ki vpliva na vse družinske člane, predvsem pa na mater otroka. Dejstvo, da je otrok drugačen, kot so celo nosečnost pričakovale in si želele, sproži intenzivne čustvene odzive. Mater ob postavitvi diagnoze spremljajo občutki jeze, strahu pred prihodnostjo, občutki krivde, vse skupaj pa spremlja tudi velika mera stresa. Pot sprejemanja in soočanja z diagnozo je dolgotrajna, matere poleg podpore partnerja, družine in bližje okolice pri tem potrebujejo tudi pomoč in podporo strokovnjakov. Veliko podpore in koristnih informacij pa lahko dobijo tudi od ostalih staršev, ki so se srečali s podobno preizkušnjo, zato je povezovanje z njimi, predvsem zaradi lažjega soočanja z diagnozo, zelo pomembno. V magistrskem delu smo raziskali, kako so se matere odzvale na seznanitev z diagnozo Downovega sindroma ter kaj so pri tem doživljale. V empiričnem delu smo intervjuvali štiri matere otrok z Downovim sindromom. Vsak intervju smo posamezno predstavili in odgovore povezali s teoretskimi izhodišči. Ugotovili smo, da so vse štiri intervjuvane matere za diagnozo svojega otroka izvedele po njegovem rojstvu. Ob tem so doživljale veliko stisko ter zelo različna in močna čustva. Poročale so o šoku, ki so ga doživele ob prejetju diagnoze svojega otroka. Vsem štirim intervjuvankam je pri sprejemanju otrokove drugačnosti najbolj pomagala partnerjeva podpora. Odnosi med družinskimi člani in ožjimi družinskimi prijatelji se pri nobeni od družin niso spremenili. Razlike pri doživljanju intervjuvank so se pojavile pri sporočanju diagnoze pediatrov. Dve intervjuvanki sta pogrešali več podpore, empatije in prijaznosti strokovnih delavcev ter dodatne informacije o diagnozi otroka. 
Specialni in rehabilitacijski pedagogi se na svoji poklici poti pogosto srečujemo s starši otrok z Downovim sindromom. Pomembno je, da se zavedamo, v kakšnih stiskah so starši, jim znamo prisluhniti ter nuditi zadostne in strokovno utemeljene informacije. Sodelovanje ter dobri odnosi so temelj za otrokov optimalni napredek.
Na podlagi pregleda literature in odgovorov mater v intervjujih, smo oblikovali smernice za starše, ki se bodo soočali z rojstvom otroka z Downovim sindromom.</dc:description><dc:publisher>[U. Zupan]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-07-20 07:40:39</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>102026</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 159.922.76-056.313(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 12021833</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
