<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Lastnosti kompozitnega materiala za uporabo v dentalni medicini</dc:title><dc:creator>Zupančič,	Katja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Nagode,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Pavlič,	Alenka	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>dentalni materiali</dc:subject><dc:subject>kompozit</dc:subject><dc:subject>SEM</dc:subject><dc:subject>trdota</dc:subject><dc:subject>tlačna trdnost</dc:subject><dc:description>Namen diplomske naloge je bila karakterizacija mikrostrukture ter mehanskih in toplotnih lastnosti dentalnega kompozitnega materiala za zalivke, saj so to ene od najpomembnejših lastnost, ki jih morajo imeti materiali za ta namen.
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in eksperimentalnega dela. V teoretičnem delu so opisi dentalnih materialov, predstavitev kompozitov v dentalni medicini ter vse splošne lastnosti kompozitov. Opredeljen je tudi pomen kompozitov v dentalni medicini in njihov nadaljnji razvoj. 
V eksperimentalnem delu smo izdelali valje oziroma diske iz kompozita, ki se uporablja za zalivke, in sicer na dva načina, s polimerizacijo po plasteh in polimerizacijo površine celotnega volumna testnega valja. Izmerili smo tlačno trdnost ter ugotovili, da ima kompozit, izdelan po plasteh, višjo tlačno trdnost. Najverjetneje je to zaradi bolj kvalitetne izdelave vzorca v primerjavi z vzorcem, izdelanim s polimerizacijo površine celotnega volumna testnega valja, kjer je popolna polimerizacija potekala samo v površinskih plasteh, v jedru pa najverjetneje ni prišlo do popolne polimerizacije. Kompozitnim vzorcem smo izmerili tudi trdoto in toplotno prevodnost. Trdota po Vickersu je znašala 120 HV, toplotna prevodnost pa 0,5168 W/mK. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), opremljenim z detektorjem EDXS, smo analizirali površino vzorca izdelanega s polimerizacijo po plasteh in vzorca, kjer smo polimerizirali površino celotnega volumna testnega valja. Ugotovil smo, da ima vzorec, izdelan po plasteh, na površini razpoke. Opravili smo tudi mikrostrukturno analizo ter določili mikrostrukturne sestavine. Ugotovljeno je bilo, da je kompozit pretežno sestavljen iz delcev stekla iz BaO, SiO2 in Al2O3. Vmes pa najdemo tudi delce itrebijevega trifluorida. Matico iz organskega materiala pa z EDXS ni mogoče analizirati.
Na osnovi opravljenih preiskav smo ugotovili, da imajo kompozitne zalivke ustrezne fizikalne in mehanske lastnosti za nadomestitev trdih zobnih tkiv, ki pa so pogojene s tehniko in kakovostjo izdelave. Kompozitne zalivke morajo biti izdelane natančno, v absolutni osušitvi – to je v odsotnosti tekočin (npr. vode, sline, krvi), in ob doslednem upoštevanju tehnike za izdelavo kompozitnih zalivk. Le tako bo zagotovljeno ustrezno tesnjenje kompozitne zalivke, in onemogočen nastanek nepravilnosti kot so spremembe v zgradbi materiala in nastanek razpok v materialu.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-07-15 07:45:19</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>101960</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 62212</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 1738847</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
