Učinkovitost raztezanja pri obravnavi skrajšav mehkih tkiv pri pacientih po možganski kapiSkubic, Amadeja (Avtor) Puh, Urška (Mentor) možganska kapskrajšave mehkih tkivobseg sklepne gibljivostifunkcijska sposobnostraztezanjeUvod: Skrajšave mehkih tkiv so pogoste sekundarne posledice možganske kapi, ki povzročijo zmanjšanje obsega sklepne gibljivosti in vplivajo na življenjski slog posameznika. Njihovo nastajanje se prične že zgodaj po kapi. Raztezanje je fizioterapevtski postopek, katerega namen je izboljšati prožnost in obseg sklepne gibljivosti s povečanjem raztegljivosti mehkih tkiv in je pogosto uporabljena metoda za preprečevanje in zmanjševanje nastanka skrajšav mehkih tkiv pri pacientih po možganski kapi. V uporabi so različne metode raztezanja. Namen: Ugotoviti in primerjati učinkovitost različnih metod raztezanja pri obravnavi skrajšav mehkih tkiv pri pacientih po možganski kapi. Metode dela: Izveden je bil sistematični pregled randomiziranih kontroliranih poskusov po podatkovnih zbirkah CINAHL, MEDLINE, PEDro in Ceochrane Library. Rezultati: Analiziranih je bilo deset raziskav z obdobjem raztezanja od štiri do 14 tednov, na področju zgornjega uda. V petih raziskavah so ugotavljali vpliv postavljanja v položaje, v štirih uporabe opornic in v eni vpliv uporabe naprave za raztezanje na skrajšave mehkih tkiv pri pacientih po možganski kapi. Postavljanje v položaje se ni izkazalo za učinkovitejše pri zmanjševanju bolečine, spastičnosti in povečanju neodvisnosti pri opravljanju dejavnosti vsakdanjega življenja, v primerjavi z obravnavo primerjalne skupine v vseh petih raziskavah. Izsledki teh raziskav o vplivu na obseg sklepne gibljivosti in izboljšanje funkcije zgornjega uda so si nasprotujoči. Tudi izsledki vpliva uporabe opornic na obseg sklepne gibljivosti in zmanjševanje bolečino so si nasprotujoči. Do statistično pomembnega zmanjšanja spastičnosti ter izboljšanja funkcije in povečanja neodvisnosti pri opravljanju dejavnosti vsakdanjega življenja ni prišlo v nobeni od teh štirih raziskav. Raztezanje z napravo se je izkazalo za učinkovito pri zmanjševanju spastičnosti ter izboljšanju funkcije zgornjega uda, medtem ko ni imelo vpliva na obseg sklepne gibljivosti. Zaključek: Zaradi nizkega števila raziskav za posamezne metode raztezanja, nasprotujočih se rezultatov in drugih dejavnikov (na primer različnost obravnave poskusne ali primerjalne skupine), je težko sklepati o dejanski učinkovitosti posamezne metode pri obravnavi skrajšav mehkih tkiv pri pacientih po možganski kapi. Glede na to, da so se posamezne metode raztezanja na zgornjem udu izkazale za učinkovite na posameznih področjih izidov v krajšem časovnem obdobju, bi bilo smiselno raziskati učinkovitost njihovih kombinacij. Nujne so raziskave visoke kakovosti o učinkovitosti raztezanja pri pacientih po možganski kapi na spodnjem udu.20182018-07-13 07:46:27Diplomsko delo/naloga101930VisID: 83341COBISS_ID: 5461867sl