<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Dejanska zmota v teoriji in sodni praksi</dc:title><dc:creator>Bulović,	Luka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jakulin,	Vid	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>splošni pojem kaznivega dejanja</dc:subject><dc:subject>dejanska zmota v ožjem pomenu</dc:subject><dc:subject>dejanska zmota v širšem pomenu</dc:subject><dc:subject>dejanska zmota primerjalnopravno</dc:subject><dc:subject>dejanska zmota v slovenski sodni praksi.</dc:subject><dc:description>Sodobno evrokontinentalno kazensko pravo v glavnem temelji na nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Sestavljen je iz treh glavnih elementov in sicer iz izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Z elementom krivde pa je tesno povezan institut dejanske zmote.
Zmota v splošnem pomeni, da kdo sploh nima predstave o kakšnem dejstvu, ne ve zanj ali pa ima o kakšnem dejstvu oziroma okoliščini napačno predstavo. Dejanska zmota v ožjem pomenu je nevednost ali napačna predstava o kakšni okoliščini, ki jo zakon določa kot znak kaznivega dejanja in vselej izključuje storilčev naklep. Sodišče lahko upošteva dejansko zmoto tudi v primeru malomarnosti storilca, vendar le, če oceni, da je bila zmota neizogibna. Dejanska zmota v širšem pomenu je opredeljena kot zmota o okoliščinah, ki sicer niso zakonski znak kaznivega dejanja, so pa takšne narave, da dejanje ne bi bilo protipravno, če bi bile zares podane. Tudi slednja izključuje storilčevo naklepno krivdo, določba glede kaznivosti malomarnosti pa je identična kot pri dejanski zmoti v ožjem pomenu. Zmota se lahko nanaša tudi na okoliščine izključitve krivde, na osebo, na objekt in tudi na vzročno zvezo.
Določbo o dejanski zmoti vsebujejo tudi kazenski zakoniki drugih držav, katerim je skupno to, da priznavajo učinek dejanske zmote pri naklepnih kaznivih dejanjih in ga izključujejo oziroma skrajno omejujejo pri nenaklepnih kaznivih dejanjih. To pa predvsem zato, ker je v ozadju strah, da bi prišlo do prevelike subjektivizacije prava in do tega, da bi se s sklicevanjem na zmoto veliko ljudi izognilo kazni.
Z dejansko zmoto se ukvarja tudi sodna praksa. V našem pravu po mojem mnenju slednja ni zelo razvita, je pa enotna. Očitno je, da sodišče v glavnem ne upošteva sklicevanja na dejansko zmoto.</dc:description><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-04-18 07:45:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>100837</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 81075</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 16115025</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
