Didaktične motivacijske spodbude pri pouku kemijeDelić, Alisa (Avtor) Devetak, Iztok (Mentor) Juriševič, Mojca (Komentor) učna motivacijaUčna motivacija je posebna vrsta motivacije, ki se prek vedenja učencev odraža v kontekstu šolskega učenja. Je izredno pomemben dejavnik učenja, saj aktivira učni proces in ga nato usmerja do cilja. Glede na teorijo samodoločanja je učence k učenju mogoče spodbuditi k bolj avtonomni obliki na katerikoli točki kontinuuma zunanje motivacije, če uporabimo ustrezne pedagoške pristope. Različne pedagoške pristope lahko glede na dihotomijo med zunanjo in notranjo motivacijo razdelimo na notranje in zunanje motivacijske spodbude. Glede na pouk in neodvisno od zunanje in notranje motivacije pa jih lahko razdelimo tudi na didaktične in psihološke motivacijske spodbude. Obe vrsti se nenehno prepletata in udejanjata psihološka in pedagoško-didaktična načela pouka. Z uporabo različnih spodbud lahko pritegnemo učenčevo pozornost in/ali jo vzdržujemo. Tisto, kar učence pritegne tukaj in zdaj, imenujemo situacijski interes. Ta lahko vodi k razvoju individualnih interesov in s tem k dolgotrajnejši motiviranosti. Motivacija je pomemben del v procesu učenja in poučevanja kemije še posebej zato, ker gre za kompleksno in abstraktno vedo. Splošna motiviranost učencev za učenje kemije je običajno nizka, učenci pa imajo pogosto tudi težave z njenim razumevanjem. Kemija je zapletena predvsem zaradi narave kemijskih pojmov, ki jo lahko opišemo na makroskopski, submikroskopski in simbolni ravni. Različni pristopi poučevanja imajo pomemben vpliv na motiviranost učencev. Kemijsko izobraževanje obsega specifične didaktične prijeme, kot so eksperimentalno delo, vizualizacijska orodja (modeli, animacije, submikropredstavitve …) idr., ki lahko delujejo kot učinkovite didaktične motivacijske spodbude. Z uporabo didaktičnih motivacijskih spodbud pri pouku kemije lahko spodbudimo situacijski interes, s tem pa pripomoremo k višji motiviranosti učencev in tako tudi k njihovi učni uspešnosti. Motivacija namreč pojasnjuje približno 10 % učne uspešnosti in je ključna za to, da se učenje sploh zgodi. Glede na zaznano problematiko je bil glavni namen magistrskega dela oblikovati smernice za uporabo didaktičnih motivacijskih spodbud pri pouku kemije. S pomočjo anketnih vprašalnikov so bili na vzorcu 228 učencev 9. razredov, v povprečju starih 14,4 leta (SD = 0,38), zbrani podatki o stopnji motiviranosti učencev za učenje kemije, razlikah glede na spol in učno uspešnost v stopnji motiviranosti, pogostosti uporabe določenih didaktičnih sredstev, spodbujenem interesu učencev za učenje kemije zaradi didaktičnih sredstev, razlikah glede na spol in učno uspešnost v spodbujenem interesu, povezavi med pogostostjo uporabe in spodbujenim interesom ter povezavi med motiviranostjo in spodbujenim interesom zaradi didaktičnih sredstev. Ugotovljeno je bilo, da so učenci in učenke srednje motivirani za učenje kemije. Stopnja zunanje motivacije je nekoliko višja kot stopnja notranje motivacije. V povprečju učence najbolj motivirajo ocene. Izkazalo se je, da so učenke tako v primeru notranje kot tudi v primeru zunanje motivacije za učenje kemije bolj motivirane kot učenci. Razlike v stopnji motiviranosti so se pokazale tudi glede na učno uspešnost. Učenci, ki so učno uspešnejši, so tudi bolj notranje in zunanje motivirani. Ugotovljeno je bilo, da učitelji najpogosteje, vsako učno uro, uporabljajo »tradicionalne« učne oblike in metode. V nadaljevanju je predstavljena pogostost uporabe nekaterih didaktičnih sredstev. V povprečju je pouk vsako učno uro frontalen, enkrat na teden učenci pri pouku delajo samostojno, delo v parih in skupinah pa poteka enkrat na pol leta. Učitelji vsako učno uro razlagajo s pomočjo klasične table in tako, da se z učenci pogovarjajo. Učenci pri pouku vsako učno uro vsebine zapisujejo v zvezek. V sklopu eksperimentalnega dela učitelji enkrat na mesec do enkrat na teden učencem demonstrirajo eksperimente, enkrat na leto do enkrat na pol leta pa učenci izvajajo eksperimente samostojno, v parih in skupinah. Učitelji pri pouku približno enkrat na mesec razlagajo s pomočjo fizičnih modelov, medtem ko računalniških modelov praktično ne uporabljajo. Učenci fizičnih in računalniških modelov nikoli ne izdelujejo sami. Učitelji se pri razlagi približno enkrat na mesec poslužujejo analogij in predstavijo uporabo v vsakdanjem življenju. Enkrat na teden učitelji razlagajo na podlagi primera iz življenja in razložijo trojno naravo kemijskih pojmov. Izkazalo se je, da med vsemi didaktičnimi sredstvi, ki smo jih preverjali, le demonstracijsko in samostojno eksperimentalno delo vedno spodbujata interes učencev za učenje kemije. Med didaktičnimi sredstvi, ki pogosto pritegnejo interes učencev, so še: pogovor, eksperimentalno delo v parih in skupinah, primeri iz življenja, animacije, videoposnetki, uporaba v življenju, razlaga, slike in fotografije, delo v skupinah ter ekskurzije in drugi vodeni ogledi. Povezanost med pogostostjo in spodbujenim interesom je bila srednje močna, pozitivna le v primerih elektronske table, PowerPointa, uporabe v življenju in zgodovinskega ozadja. V primerih dela v skupini, samostojnega eksperimentalnega dela, eksperimentalnega dela v parih in skupinah ter ekskurzij in drugih vodenih ogledov je bil razkorak med pogostostjo in spodbujenim interesom zelo velik. Izkazalo se je, da se med učenci in učenkami ter med različno učno uspešnimi pojavljajo razlike v stopnji spodbujenega interesa zaradi didaktičnih sredstev. Didaktična sredstva bolj spodbujajo učenke ter tiste učenke in učence, ki so učno uspešnejši. Nazadnje je bilo ugotovljeno, da je stopnja spodbujenega interesa za učenje kemije zaradi didaktičnih sredstev večinoma povezana s stopnjo motiviranosti. V želji, da bi bili učenci ustrezno naravoslovno pismeni, ob tem pa za učenje kemije motivirani in navdušeni, so bile oblikovane smernice za uporabo didaktičnih motivacijskih spodbud pri pouku kemije, ki bi bile učiteljem v pomoč pri oblikovanju učinkovitih strategij poučevanja.20182018-04-14 03:16:11Magistrsko delo/naloga100777COBISS_ID: 11976009sl