Poklicno izgorevanje specialnih in rehabilitacijskih pedagogov pri delu z osebami z motnjami v duševnem razvojuDonaj, Tamara (Avtor) Žgur, Erna (Mentor) Jerman, Janez (Komentor) sindrom poklicnega izgorevanjastresspecialni in rehabilitacijski pedagogičustvena izčrpanostdepersonalizacijaosebna izpolnitevstrategije spoprijemanjaprepričanje v lastno učinkovitostDelo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, ki dela z osebami z motnjami v duševnem razvoju in pridruženimi motnjami, je zahtevno in povzroča profesionalne obremenitve, ki pri posamezniku sprožajo doživljanje stresa in v skrajni obliki pripeljejo do poklicnega izgorevanja. Izgorevanje prizadene različna področja posameznikovega delovanja: čustveno, telesno, psihično in socialno. Posledice so vidne tako na področju posameznikovega delovanja na delovnem mestu (znižanje zadovoljstva z delom, izostajanje z delovnega mesta, občutek nekoristnosti idr.) kot tudi v zasebnem življenju (težave na področju medosebnih odnosov, brezciljnost, čustvena otopelost idr.). V naši raziskavi smo se osredotočili na raziskovanje stopnje poklicnega izgorevanja med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, ki delajo z osebami z motnjo v duševnem razvoju in pridruženimi motnjami, ter povezanost le-te s stopnjo prepričanja v lastno učinkovitost, delovnim mestom in delovno dobo zaposlenih. V empiričnem delu smo uporabili deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja. Raziskovalni pristop je bil kvantitativen. Vzorec je zajemal 93 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ki so zaposleni v prilagojenem programu za predšolske otroke, prilagojenem vzgojno-izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom in posebnem programu vzgoje in izobraževanja. S statistično obdelavo podatkov smo ugotovili, da večina udeležencev raziskave izkazuje znake izgorelosti na vsaj eni izmed treh dimenzij (emocionalna izčrpanost, depersonalizacija, osebna izpolnitev) sindroma izgorevanja. Med delovnimi mesti, ki jih zasedajo udeleženci naše raziskave, ni bilo ugotovljenih statistično pomembnih razlik. Statistično pomembne razlike so se izrazile na področju delovne dobe. Posamezniki, uvrščeni v skupino Visoko izgorelih, imajo v povprečju krajšo delovno dobo od posameznikov iz skupine Nizko izgorelih. Prav tako smo ugotovili, da se na našem vzorcu z nizko stopnjo zanesljivosti kaže trend negativne korelacije med prepričanjem o lastni učinkovitosti in izgorelostjo, saj udeleženci, ki spadajo v kategorijo Nizko izgorelih, na Lestvici učiteljevih prepričanj o lastni učinkovitosti dosegajo višje rezultate. Udeleženci raziskave obvladujejo stres in premagujejo znake izgorelosti s pomočjo različnih strategij, največkrat pa s pomočjo udejstvovanja na športno-rekreativnih aktivnostih. Oblikovali smo smernice za preprečevanje pojava sindroma poklicnega izgorevanja. Pomoč in podpora sta potrebni tako na ravni posameznika (športno-rekreativne dejavnosti, tehnike sproščanja, komunikacijske veščine idr.) kot tudi na ravni delovne organizacije (supervizija, podpora vodstva, pozitivno vzdušje idr.). Vse smernice pomoči in podpore smo zbrali in oblikovali v brošuro, ki je v magistrskem delu priložena na koncu. Na podlagi izvedene raziskave smo osvetlili problem poklicnega izgorevanja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter tako pripomogli, da se slednji z le-tem soočijo oziroma ga poskušajo preprečiti.[T. Donaj]20172018-01-13 03:00:05Magistrsko delo/naloga99317sl