Razumevanje, delovanje in doživljanje vzgojiteljev ob pojavu samopoškodbenega vedenja med mladostniki v njihovih stanovanjskih skupinahLah, Lea (Avtor) Zrim Martinjak, Nataša (Mentor) samopoškodbeno vedenjestanovanjska skupinavzgojiteljimladostnikičustvene in vedenjske težaveDelo vzgojitelja v stanovanjski skupini za mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami je prepleteno z različnimi življenjskimi zgodbami, izkušnjami, težavami, ki od vzgojitelja zahtevajo različna znanja, pristope, odzive in v njih sprožajo široko paleto občutkov, doživljanj. Ena od vedenjskih težav mladostnikov, ki od vzgojiteljev zahteva pozornost in načrtovano delo, je tudi samopoškodbeno vedenje, ki je močno povezano s čustvenimi in vedenjskimi težavami in je precej pogosto prisotno v stanovanjskih skupinah za mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Samopoškodbeno vedenje je vedenjska oblika, ki v naši družbi še vedno predstavlja tabu in kot raziskovalno področje pušča še veliko možnosti za razvoj poznavanja dinamike tega vedenja in načinov, kako postopati pri delu z ljudmi s tovrstnimi težavami. Več raziskovalne pozornosti in posvečanja pozornosti tej temi, bi posredno pomenilo tudi podporo vzgojiteljem pri njihovem delu. Sedaj je delo s tovrstno problematiko sistemsko precej neurejeno in veliko je odvisno od vzgojitelja samega, njegovega pristopa, poznavanja težave in izkušenj. V magistrskem delu obravnavam problematiko samopoškodbenega vedenja z vidika vzgojiteljev. Osredotočam se na vzgojiteljevo razumevanje samopoškodbenega vedenja kot vedenjske oblike, njihove odzive v primeru pojava tovrstne problematike pri katerem od mladostnikov znotraj stanovanjske skupine ter na njihove notranje procese, doživljanje, občutke pri delu z mladostniki v skupini, ki imajo težave s samopoškodbenim vedenjem. Teoretični del predstavlja temelj empiričnemu delu. Najprej sem opisala značilnosti samopoškodbenega vedenja kot vedenjske oblike. Ozadje njegovega nastanka, različne pristope k raziskovanju in reševanju težav s samopoškodbenim vedenjem. V drugem poglavju na kratko opišem obdobje mladostništva. To je obdobje, v katerem ima največ posameznikov težave s samopoškodbenim vedenjem, prav tako pa so mladostniki tista ciljna skupina, s katero delajo vzgojitelji v stanovanjskih skupinah. Zadnji del teoretičnega dela naloge je namenjen predstavitvi delovanja stanovanjskih skupin ter vloge vzgojitelja v njej. Empirični del temeljni na kvalitativni raziskavi, ki je bila izvedena z deskriptivno raziskovalno metodo. Z izvedbo šestih pol strukturiranih intervjujev z vzgojitelji, ki so zaposleni v stanovanjskih skupinah vzgojnega zavoda, in njihovo analizo, sem odgovorila na naslednja vprašanja: kakšno je med vzgojitelji poznavanje problematike samopoškodbenega vedenja kot vedenjske oblike, kako prepoznavajo to težavo med mladostniki, ki bivajo v stanovanjski skupini, koliko preventivnega dela je namenjenega tej temi, kakšni so njihovi odzivi in metodični pristopi ob odkritju tovrstne problematike pri mladostniku ter kaj doživljajo vzgojitelji, ko to vedenje odkrijejo in z njim delajo. Z raziskavo sem ugotovila, da je splošno poznavanje samopoškodbenega vedenja zelo celostno in da vzgojitelji širšo sliko o tej vedenjski obliki oblikujejo predvsem iz praktičnih primerov. Pri svojem preventivnem in kurativnem delu na tem področju izhajajo iz ocene akutnosti problematike v skupini. Več kot je težav s tem vedenjem, več pozornosti namenjajo njegovi obravnavi. Doživljanje ob odkritju in pri delu z mladostniki s takšnimi težavami je kljub upoštevanju subjektivnosti pri vzgojiteljih zelo primerljivo. Vprašanja, dileme, občutki, s katerimi se soočajo so si med seboj precej podobni. Najprej je pogosto prisoten strah, ki z več izkušnjami pri delu s samopoškodovanjem izzveni. Veliko pa je tudi preizpraševanja o tem, kaj mladostnika pripelje do tovrstnega vedenja in kaj lahko kot vzgojitelji naredijo v procesu zmanjševanja težav.[L. Lah]20172017-12-15 02:56:41Magistrsko delo/naloga98948sl