<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=98567"><dc:title>Pristojnost države, da odloča o prošnji za mednarodno zaščito</dc:title><dc:creator>Hubman,	Manja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zagorc,	Saša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>mednarodna zaščita</dc:subject><dc:subject>Dublinska uredba</dc:subject><dc:subject>pristojnost</dc:subject><dc:subject>Evropska unija</dc:subject><dc:subject>države članice EU</dc:subject><dc:subject>človekove pravice</dc:subject><dc:subject>prošnja za mednarodno zaščito</dc:subject><dc:subject>skupni evropski azilni sistem</dc:subject><dc:description>Z namenom doseganja skupnega evropskega azilnega sistema je bilo treba na supranacionalni ravni vzpostaviti mehanizem za delitev pristojnosti med državami članicami EU na področju mednarodne zaščite. Ključ za porazdelitev prosilcev za mednarodno zaščito določa Dublinska uredba, ki vzpostavlja hierarhijo meril za določanje pristojne države članice za vsebinsko obravnavo prošnje za mednarodno zaščito na način, da je za odločanje o posamezni prošnji pristojna ena sama država članica. Z upoštevanjem meril poizkuša primarno zagotoviti enotnost družine in največjo otrokovo korist, sekundarno pristojnost države članice, ki je prosilcu izdala dovoljenje za prebivanje ali vizum ter nenazadnje določa presojo kriterija nezakonitega vstopa v državo članico EU iz tretje države, ki se v praksi uporablja najpogosteje. Kadar pristojne države članice ni mogoče določiti na podlagi navedenih meril, je pristojna država članica v kateri je prosilec prvič zaprosil za mednarodno zaščito. Dublinski sistem natančno ureja postopek določanja pristojne države članice ter izročitve prosilca, v zvezi s katerim se je razvila obsežna sodna praksa ESČP in Sodišča EU. Poglavitna cilja Dublinskega sistema sta bila zagotoviti hiter dostop do mednarodne zaščite prosilcem ter preprečevanje pojava sekundarnega gibanja in »asylum shoppinga«, ki pa se nista uresničila. Mehanizem je zato neučinkovit in negativno vpliva na zaščito prosilcev ter spoštovanje mednarodnih ter EU standardov, dodatno pa ustvarja nesorazmerno porazdelitev odgovornosti med državami članicami EU. Kot njegova glavna alternativa je bil vzpostavljen mehanizem premestitev, ki predstavlja zgolj ad hoc rešitev. Sistemske pomanjkljivosti Dublinske uredbe so se v večjem obsegu pokazale predvsem ob povečanem migracijskem toku v EU leta 2015, s katerim se EU spopada še danes.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-12-07 07:15:27</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>98567</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
