<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=98529"><dc:title>Vpliv klavzul največjih ugodnosti v mednarodnem investicijskem pravu na klasičen mednarodnopravni koncept soglasja držav</dc:title><dc:creator>Zupančič,	Matija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sancin,	Vasilka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>mednarodna investicijska arbitraža</dc:subject><dc:subject>klavzula največjih ugodnosti</dc:subject><dc:subject>soglasje države</dc:subject><dc:subject>mednarodno investicijsko pravo</dc:subject><dc:subject>mednarodni investicijski sporazum</dc:subject><dc:description>Ob odsotnosti splošne kodifikacije pravil mednarodnega investicijskega prava se je slednje v celovit sistem razvilo predvsem ob pomoči klavzul največjih ugodnosti, ki jih vsebujejo praktično vse mednarodne investicijske pogodbe. Tovrstne klavzule države zavezujejo, da državi sopogodbenici zagotovijo vsaj tako ugodno obravnavanje in enake pravice, kot jih priznavajo katerikoli drugi državi na svetu. Druga ključna značilnost mednarodnega investicijskega prava je možnost investitorjev, da zoper državo gostiteljico začnejo postopek mednarodne arbitraže in tako zavarujejo svoje pravice tudi na mednarodnem parketu, poprej rezerviranem le za države. Skladno z načelom suverenosti je tudi za začetek mednarodne investicijske arbitraže nujen pogoj soglasje tožene države. Ob velikem razmahu postopkov mednarodne investicijske arbitraže so se investitorji pogosto sklicevali na klavzule največjih ugodnosti, da bi z njihovo pomočjo v razmerje med toženo državo in njimi uvozili ugodnejše določbe iz mednarodnih pogodb, ki jih je tožena država sklenila s tretjimi državami. Investitorji so sprva uvažali predvsem materialnopravne določbe, ki se tičejo njihovih pravic, v naslednjem koraku pa so poskušali s pomočjo klavzul največjih ugodnosti uvoziti ugodnejše arbitražne klavzule, v katerih je izraženo soglasje držav k arbitraži. Na ta način so želeli investitorji priti do ugodnejših pogojev za sprožitev arbitraže in povzročili »trk« med institutoma soglasja države in klavzulo največjih ugodnosti, ki ga mednarodni arbitražni tribunali še vedno niso uspeli razrešiti.
Predmetno delo raziskuje odnos med klavzulami največjih ugodnosti ter soglasjem držav k arbitraži in ugotavlja, da je treba klavzule največjih ugodnosti ter soglasje držav razlagati enako kot ostale določbe v mednarodnih pogodbah. Dovolj široka klavzula največjih ugodnosti lahko skladno z obstoječimi pravili mednarodnega prava vpliva na obseg soglasja države k arbitraži in celo pomeni podlago za pristojnost arbitražnega tribunala. Magistrsko delo najprej obširno analizira oba instituta, teoretičnemu delu pa sledi natančen pregled obstoječe prakse arbitražnih tribunalov glede vpliva klavzul največjih ugodnosti na določbe o mirnem reševanju sporov. V zaključni analizi predmetno delo izpostavlja že izoblikovana pravila in predlaga rešitve, ki bi lahko poenotile trenutno zelo razcepljeno prakso arbitražnih tribunalov</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-12-05 07:15:17</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>98529</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
