<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=98375"><dc:title>Partnerski odnos po rojstvu donošenih in nedonošenih otok</dc:title><dc:creator>Trivić,	Tanja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Repič Slavič,	Tanja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nosečnost</dc:subject><dc:subject>porod</dc:subject><dc:subject>prehod v starševstvo</dc:subject><dc:subject>partnerski odnos</dc:subject><dc:subject>prezgodnje rojstvo</dc:subject><dc:description>Avtorica v magistrskem delu raziskuje doživljanje partnerskega odnosa po rojstvu donošenih in nedonošenih otrok. 
Teoretični del se začne s kritičnim pregledom domače in tuje literature s področja partnerskega odnosa v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja in partnerskega odnosa po rojstvu nedonošenih otrok. 
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave, v kateri je sodelovalo 16 udeležencev (8 parov), ki imajo donošene in/ali nedonošene otroke, stare do 4 leta.
Rezultati raziskave so pokazali, da je rojstvo otroka pri udeleženih parih prineslo spremembe na različnih področjih partnerskega delovanja: komunikacija je v večini usmerjena na otroka, več je prisotnih konfliktov, manjša je frekvenca spolnih odnosov, partnerski čas je prilagojen potrebam otroka. Ugotovili smo, da so pari, ki so poročali o odprti komunikaciji in odnosu, tak odnos ohranili tudi po rojstvu otroka, ne glede na njegovo donošenost oziroma nedonošenost in da so se tudi lažje soočali z izzivi, ki jih prinese prehod v starševstvo.
Starši donošenih in nedonošenih otrok so poročali o podobnih doživljanjih telesnih sprememb v času nosečnosti in poroda, le da so starši nedonošenih otrok poročali o pogrešanju »velikega trebuha« proti koncu nosečnosti. So se pa pojavile razlike pri čustvenem doživljanju. Starši nedonošenih otrok delijo nosečnost na dva dela, in sicer prvi, ki ga opišejo kot srečnega, in drugi, ki se pojavi ob zapletih v nosečnosti in ga opišejo z občutji zaskrbljenosti, strahu, krivde in samoobtoževanja. Tudi po rojstvu otroka so se soočali s podobnimi negativnimi občutji, ko jih preseneti izgled otroka in ko se bojijo za njegovo preživetje in zdravje. Večinoma so poročali o večji zaskrbljenosti in strahu za zdravje otrok tudi po odpustu iz zdravstvene oskrbe. Starši donošenih otrok, predvsem mame, so poročale o zaskrbljenosti glede starševstva, ki pa je s spoznavanjem otroka upadla in so starši začeli uživati v starševski vlogi.</dc:description><dc:publisher>[T. Trivić]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-11-29 07:05:16</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>98375</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
