Optimizacija procesa pretvorbe samomikroemulgirajočega sistema s karvedilolom v trdno obliko z metodo vrtinčnoslojnega granuliranjaPirnat, Vesna (Avtor) Zvonar Pobirk, Alenka (Mentor) Luštrik, Matevž (Komentor) samomikroemulgirajoči sistem samomikroemulgirajoči granulatvrtinčnoslojno granuliranje karvedlol izdelava tablet vodotopnost tabletV farmaciji narašča število slabo vodotopnih zdravilnih učinkovin (ZU) z nizko biološko uporabnostjo po peroralni uporabi. Eden izmed pristopov za izboljšanje njihove biološke uporabnosti je uporaba samo(mikro)emulgirajočih sistemov (S(M)ES), v katerih je ZU raztopljena. SMES so zmesi lipidov, površinsko aktivnih snovi, koemulgatorjev, sotopil in ZU v tekočem agregatnem stanju, ki ob stiku z vodnim medijem že ob rahlem stresanju tvorijo mikroemulzije tipa olje v vodi. Zaradi številnih prednosti uporabe trdnih farmacevtskih oblik pred tekočimi, se v zadnjem času intenzivno proučujejo metode za pretvorbo tekočih SMES v trdno obliko. V sklopu magistrske naloge smo v predhodno razvit SMES vključili slabo vodotopno ZU karvedilol in ga s pomočjo tehnologije vrtinčnoslojnega granuliranja pretvorili v trdno obliko. Pri tem smo preizkusili različne trdne nosilce, veziva in nastavitve procesnih spremenljivk. Kot najprimernejši trdni nosilec se je izkazal Neusilin® US2, ki je omogočal doseganje visokih izkoristkov procesa granuliranja in izdelavo granulatov z visoko vsebnostjo karvedilola. Kot potencialno primerna se je izkazala tudi fizikalna zmes Avicela® PH 101 in Aerosila® 200 v masnem razmerju 1 : 1, ki je omogočala izdelavo granulatov s takojšnjim sproščanjem karvedilola, toda zaradi zelo majhne velikosti delcev Aerosila® 200 smo na uporabljeni vrtinčnoslojni napravi dosegali nizke izkoristke procesa granuliranja. Med optimizacijo sestave disperzije za granuliranje smo dokazali, da vsa uporabljena veziva, ob ustreznih razmerjih med posameznimi sestavinami formulacije, omogočajo izdelavo granulatov z ustreznimi proučevanimi lastnostmi. Vezivi PVP K90 in Pharmacoat® 606 sta omogočali dober nadzor nad procesom granuliranja, medtem ko je PVP K30 učinkovito inhibiral obarjanje karvedilola. Izdelanim granulatom smo najprej določili pretočne lastnosti. Potrdili smo, da obstaja mejna vrednost adsorpcije olj v/na posamezne nosilce, ki je ne smemo preseči, saj se v tem primeru pretočne lastnosti granulatov bistveno poslabšajo. Uspešnost pretvorbe tekočega SMES v trdno obliko z ohranjenimi samo(mikro)emulgirajočimi lastnostmi smo preverjali z diferenčno dinamično kalorimetrijo, s katero smo potrdili odsotnost kristalinične oblike karvedilola v testiranih granulatih in s fotonsko korelacijsko spektroskopijo, s katero smo potrdili, da po redispergiranju iz izbranih granulatov spontano nastanejo (mikro)emulzije. S preskusi sproščanja karvedilola iz izbranih granulatov smo tudi dokazali, da njegova vgradnja v samomikroemulgirajoči granulat omogoča bistveno izboljšanje raztapljanja karvedilola v primerjavi z njegovo kristalinično obliko. Rezultati vrednotenja izdelanih granulatov nakazujejo, da smo uspeli izdelati več samomikroemulgirajočih granulatov, ki bi lahko bili primerni za nadaljnje polnjenje v kapsule ali izdelavo tablet. Z uporabo izdelanih granulatov bi se biološka uporabnost karvedilola, v primerjavi z uporabo kristalinične oblike, najverjetneje izboljšala; ne le zaradi hitrega sproščanja, temveč tudi zaradi inhibicije metabolnih encimov in sekretornih prenašalcev s sestavinami SMES.[V. Pirnat]20172017-11-15 03:35:38Magistrsko delo/naloga97870sl