<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=97566"><dc:title>The circular character of the conceptual space of cognitive science</dc:title><dc:creator>Demšar,	Ema	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kordeš,	Urban	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Ratcliffe,	Matthew	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>kognitivna znanost</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu raziskujem odnos med dvema pogledoma na človekovo duševnost: znanstvenim pogledom, skozi katerega duševnost opisujejo in razlagajo discipline kognitivne znanosti, in življenjskim pogledom, skozi katerega duševnost doživljamo in razumemo v kontekstu vsakdanjega življenja. Pri orisu teh dveh navidezno nasprotujočih si perspektiv izhajam iz dveh vplivnih filozofskih analiz: iz razprave o utemeljenosti konceptov objektivističnega sveta znanosti v t. i. “življenjskem svetu” vsakdanjega izkustva Edmunda Husserla (1970) ter iz razlikovanja med t. i. manifestno in znanstveno podobo človeka v svetu Wilfrida Sellarsa (1963). Predstavitev in primerjava Husserlove in Sellarsove pozicije odpreta prostor za razpravo o prepletenosti znanstvene in življenjske perspektive, obenem pa predstavljata izhodišče za kritiko naturalizma v raziskovanju duševnosti. Kot pokaže Husserl, naturalistična drža izvira iz pozabe, da je objektivistični svet znanosti zgolj od življenjskega sveta abstrahirana idealizacija, ki jo življenjski svet vseskozi navdaja s pomenom. Husserlovo kritiko naturalizma skozi pregled klasičnega konceptualnega prostora filozofije duha razširim v preizpraševanje osnovnih naturalističnih predpostavk o znanosti in svetu. Pokažem, da je naturalistična drža še posebej protislovna v preučevanju človeških spoznavnih procesov, kjer mora, da bi utemeljila svoje zaupanje v znanost, paradoksalno predpostaviti natanko tiste vidike sveta, ki naj bi jih preiskovala. V sklepu, da se kognitivna znanost ne more zanašati na absolutne metafizične ali epistemološke temelje, predlagam, da mora znanstveno preučevanje duševnosti pripoznati pomen izkustveno-življenjskega pogleda biti duševnost. Ob pregledu večplastne prepletenosti obeh perspektiv se izkaže, da je znanstveni pogled na duševnost utemeljen v življenjskem svetu, obenem pa ga na najrazličnejše načine spreminja in sooblikuje. V opori na udejanjeni pristop h kognitivni znanosti (Varela et al. 1991) in teorijo zankanja človeških vrst Iana Hackinga (1995) konceptualiziram dve dimenziji soodvisnosti znanstvenega in življenjskega pogleda na duševnost. Zaključim s predlogom, da je dosledna kognitivna znanost, ki upošteva nezmožnost ločitve spoznavnega subjekta od spoznanega sveta, primorana nenehoma dopuščati možnost predrugačenja lastnih predpostavk. Raziskovanje duševnosti je tako poklicano k refleksivnosti do svoje teorije in prakse, ki bi pripoznala zgodovinsko, doživljanjsko in družbeno-politično situiranost lastnih konceptov, obenem pa tudi vlogo in odgovornost kognitivne znanosti v oblikovanju družbenih koncepcij duševnosti ter povezanih načinov, na katere je duševnost razumljena, doživljana in živeta v kontekstu vsakdana.</dc:description><dc:publisher>[E. Demšar]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-10-27 02:53:35</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>97566</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
