Sistemska umestitev in pristojnosti inšpekcijskih organov na področju nadzora varnosti hraneVrtačnik, Andrej (Avtor) Ivanc, Blaž (Mentor) nadzorvarna hranaagencijeukrepizakonodajaEFSAUvod: Živilska zakonodaja se razvija v smeri zagotavljanja visoke ravni varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva interesov potrošnikov in njihovih pravic do obveščenosti v zvezi z živili, ki jih uživajo. V magistrskem delu so predstavljeni temelji in sistemska ureditev nadzornih organov na področju varnosti hrane. Namen: Namen magistrskega dela je bil pregled obstoječih ureditev in razvoja dobrih praks v odvisnosti od obdobja ustanovitve in delovanja inštitucij v treh primerjanih državah članicah EU. Pri tem smo zastavili dve raziskovalni vprašanji; kot prvo, ali obstaja bistvena razlika v načinu ureditve in pristojnosti inšpekcijskih organov na področju varnosti hrane v izbranih državah članicah EU, in kot drugo, ali slovenska pravna ureditev inšpekcijskih organov, ki nadzirajo varnost hrane, ustrezno uresničuje zahteve primarnega in sekundarnega prava EU na področju varnosti hrane. Metode dela: Opravljen je bil temeljit pregled obstoječe strokovne literature, zakonodajnih predpisov v pregled vključenih držav, sodne in upravne prakse nadzornih organov, spletnih virov in gradiv deležnikov in zakonodajnih teles na EU in nacionalnih ravneh. Pri izboru pregleda in primerjave ureditev na nacionalnih ravneh treh članic EU (Zvezne republike Nemčije, Republike Slovenije in Republike Hrvaške) je bil uporabljen izbirni kriterij leto pridružitve EU-skupnosti. Iz zbranega in pregledanega gradiva je bila narejena osrednja analiza s povzetki in razvito razpravo v magistrski nalogi. Zbrali smo šest člankov, pet knjig in enajst zakonodajnih besedil ter številne komentarje. Rezultati: Ob pregledu področne ureditve smo ugotovili, da na prvo vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno, pri čemer kot ključni element izpostavljamo državno ureditev posamezne države in s tem posledično določbe o delitvi pristojnosti. Na drugo raziskovalno vprašanje pa lahko odgovorimo le delno pritrdilno, saj slovenska pravna ureditev inšpekcijskih organov, ki nadzirajo varnost hrane v normativnem smislu, temu res sledi, razkorak pa je opazen, v kolikor zahteve prava EU presojamo z vidika zahtev o odzivnosti, enotnosti delovanja in učinkovitosti varstva zdravja ljudi in interesov potrošnikov. Razprava in zaključek: Na podlagi ugotovitev lahko povzamemo, da zakonodaja EU v oziru vzpostavitve organizacije inšpekcijskih služb v državah članicah ne podaja jasnih določb. Podaja pa EU posredno smernice, ki naj bodo zasledovane pri vzpostavitvi in delovanju inšpekcijskih služb. Pomembna je tudi ugotovitev, da je ureditev v RS na področju nadzora varnosti hrane nepotrebno deljena med ZIRS in UVHVVR, saj za to ni argumentov, posledično pa bi bila smiselno primerna rešitev, da se znotraj enega organa v celoti zajame področje nadzorstva varnosti hrane. Boljša informiranost o varnosti in kakovosti živil pozitivno vpliva na mnenje in zaupanje potrošnikov v preskrbo z varno hrano, pri tem so odgovorni nosilci promocije prvenstveno proizvajalci, sosledno pa tudi nadzorni organi v celotni živilski verigi.20172017-10-18 07:15:24Magistrsko delo/naloga96964sl