<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=96623"><dc:title>Soočanje staršev z diagnozo otrok s cerebralno paralizo in oblikovanje programa pomoči za starše</dc:title><dc:creator>Pajnkiher,	Simona	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgur,	Erna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>otrok s cerebralno paralizo</dc:subject><dc:description>Raziskovanje in določanje procesov soočanja staršev z otrokovo diagnozo cerebralne paralize je pomemben element pri nudenju ustrezne pomoči in podpore staršem ter celotni družini otroka s cerebralno paralizo. Z ugotavljanjem značilnosti procesov, skozi katere gredo večinoma vsi starši, ki se soočajo z na novo postavljeno diagnozo cerebralne paralize otroka, lahko bolje razumemo situacijo staršev, kakšen vpliv ima nanje in celotno družino otroka s cerebralno paralizo. Uspešno oz. manj uspešno soočanje staršev z otrokovo diagnozo lahko pomembno vpliva na življenjski potek staršev in dinamiko družine, partnerske zveze staršev itd. Namen našega magistrskega dela je na podlagi pridobljenih empiričnih rezultatov oblikovati program pomoči za starše, ki so v začetnih fazah soočanja z otrokovo diagnozo. Opravljeni intervjuji s starši otrok s cerebralno paralizo nam omogočajo podrobnejši vpogled v njihove potrebe. Zanimalo nas je, kako in s kakšnimi občutki se ti starši spopadajo v obdobju pred in po postavitvi diagnoze otroka; od koga v teh obdobjih prejmejo največ podpore ter kakšno podporo takrat najbolj potrebujejo; katero obdobje je za njih najtežje; kakšne izkušnje imajo s seznanjanjem svojih sorodnikov in prijateljev o diagnozi otroka; s kakšnimi občutki se soočajo ob reakcijah okolja na diagnozo otroka; kakšno podporo prejemajo s strani društev; v katera društva so vključeni. V našo raziskavo smo vključili 59 staršev, s katerimi smo izvedli intervjuje. Starši so iz podravske, osrednjeslovenske, savinjske, primorsko-notranjske oz. obalno-kraške, posavske in koroške regije.
Ugotovili smo, da starši v obdobju pred in v obdobju po postavljeni diagnozi otroka v največji meri doživljajo čustveno stisko z mnogimi različnimi intenzivnimi občutki. Ti občutki so nekoliko intenzivnejši v obdobju po postavitvi diagnoze cerebralne paralize otroka. Večina staršev je v obdobju pred in po postavljeni otrokovi diagnozi uporabljala strategije, usmerjene v reševanje problemov. Zelo malo staršev se je situaciji izmikalo ali na soočanje odreagiralo z zanikanjem.
Ugotovili smo, da je največ staršev prejelo podporo in pomoč s strani strokovnega osebja in terapevtov, takoj za tem sledita podpora in pomoč partnerja/ke ter sorodnikov. Starši so bili v največji meri hvaležni prejetih informacij (v zvezi z otrokovim stanjem, v zvezi s pomočjo za otroka …).
Ugotovili smo, da starši v največji meri potrebujejo pomoč strokovnega osebja, da se lažje soočajo z otrokovo diagnozo. Takoj za tem pa potrebujejo pogovor oz. moralno podporo, jasne in realne informacije v zvezi z otrokovo diagnozo.
Staršem je obdobje po postavljeni diagnozi težje v primerjavi z obdobjem pred postavljeno diagnozo. Sklepamo, da si diagnozo razlagajo kot dokončnost, nekaj, kar je potrjeno, in izgubijo upanje, ki so ga imeli pred samo potrditvijo diagnoze.
Velika večina staršev govori o pozitivnih izkušnjah glede sprejemanja otrokove diagnoze s strani njihovih sorodnikov in prijateljev. Ugotavljamo, da tako kot starši tudi ožji sorodniki doživljajo paleto čustev ob diagnozi otroka. V manjši meri so celotno situacijo najtežje sprejeli otrokovi stari starši, nizko število sorodnikov pa otrokove diagnoze ni sprejelo.
V večini imajo starši otrok s cerebralno paralizo pozitivne izkušnje z odzivi in reakcijami okolice na otrokovo stanje. Nekateri starši so bili deležni negativnih izkušenj, in sicer s strani starejših oseb. Zelo majhen delež staršev ima v večini le negativne izkušnje z odzivi okolice.
Največ staršev je kot vir pomoči in podpore društev izpostavilo zdravstvenoterapevtske kolonije za družine. Ostala pomoč, ki jo prejmejo od društev, je deljenje informacij in izkušenj, vzpostavljanje stika s starši in družinami otrok s cerebralno paralizo, možnost terapij za otroka, predavanja in delavnice za starše ipd. Večina staršev otrok s cerebralno paralizo je vključenih v razna podporna društva.
Statistično pomembne razlike se pojavljajo med starši, ki imajo enega otroka s CP, in tistimi, ki imajo zraven otroka s cerebralno paralizo še kakega otroka (p=0,00). Starši z več otroki se manj uspešno soočajo z razporejanjem časa in vzgoje med vse otroke v primerjavi s starši, ki imajo le otroka cerebralno paralizo. Starši z več otroki se morajo izredno dobro organizirati in paziti na razporejanje časa in vzgoje med otroke, da ostali niso zapostavljeni na račun otroka s cerebralno paralizo in obratno.
Pridobljeni rezultati so nam služili kot izhodišče za oblikovanje programa pomoči v obliki smernic za starše otrok s cerebralno paralizo, ki so v začetnih fazah soočanja z diagnozo.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-10-06 02:50:19</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>96623</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
