Vpliv poli-L-lizina na urotelij sečnega mehurja mišiVinko, Luka (Avtor) Erman, Andreja (Mentor) mišji urotelijkationski polimerpoli-L-lizinluščenjeKationski polimeri se zaradi svojega pozitivnega naboja vežejo na negativno nabito površino površinskih celic urotelija, pri tem pa povzročijo prekinitve tesnih stikov in posledično luščenje teh celic. Zaradi teh lastnosti se v zadnjem času povečuje njihova uporaba kot potencialnih pomožnih terapevtskih sredstev za odstranjevanje z bakterijami okuženih ali rakavih urotelijskih celic sečnega mehurja. Tak polimer je tudi kationski polisaharid hitosan, ki se je že izkazal za uspešno luščilno sredstvo in zato tudi kot pomožno terapevtsko sredstvo pri zdravljenju bakterijskega cistitisa miši. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo želeli ugotoviti, ali poli-L-lizin, ki je kationski polipeptid, lušči urotelij sečnega mehurja miši. Pri tem nas je zanimalo, ali je delovanje PLL odvisno od njegove koncentracije in molekulske mase ter pri kateri koncentraciji in molekulski masi je njegovo delovanje optimalno. Z našimi poskusi smo potrdili, da poli-L-lizin v pogojih in vivo povzroča prekinitve tesnih stikov in lušči urotelij sečnega mehurja miši. Ugotovili smo tudi, da na obseg luščenja vplivata tako koncentracija kot tudi molekulska masa poli-L-lizina. Luščenje je bilo obsežnejše pri tretiranju urotelija s poli-L-lizinom z višjo molekulsko maso (70-150 kDa) in z višjo koncentracijo (0,01%) kot pa pri tretiranju z nižjo molekulsko maso (30-70 kDa) in nižjo koncentracijo (0,001%). Na osnovi vseh dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da je optimalno luščilno sredstvo 0,01% poli-L-lizin z molekulsko maso 70-150 kDa, saj je povzročil obsežno luščenje samo površinskih celic brez luščenja v globino urotelija.[L. Vinko]20172017-09-30 02:39:37Diplomsko delo/naloga96381sl