<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=95902"><dc:title>Prepoznavanje trpinčenja med otroki in ravnanje vzgojiteljev</dc:title><dc:creator>Poljak,	Valentina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Devjak,	Tatjana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Berčnik,	Sanja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>nasilje</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu sem preučevala trpinčenje med otroki ter prepoznavanje in ravnanje vzgojiteljic pri zaznavi trpinčenja.

V teoretičnem delu sem najprej opredelila pojem nasilja, pri katerem gre za skupek agresivnih in sovražnih dejavnosti posameznih skupin ter njihovih članov, kjer so v ospredju socialni in kulturni dejavniki. Omenila sem vrste nasilja, kot so fizično, psihično, spolno, ekonomsko nasilje in zanemarjanje. Nato sem opredelila pojem trpinčenja med otroki, o katerem govorimo takrat, ko je otrok v daljšem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu vedenju, ki ga je povzročil njegov sovrstnik ali skupina otrok. Predstavila sem značilnosti žrtve in nasilneža ter kako ju prepoznamo. Pojasnila sem razlike med spoloma in posledice trpinčenja. Omenila sem še nekaj zakonov, s katerimi v času trpinčenja zaščitimo otrokove pravice. V zadnjem poglavju teoretičnega dela pa sem pisala še o preprečevanju trpinčenja v vrtcu, ravnanju pedagoških delavcev ob sumu trpinčenja med otroki in pogovoru z otrokom, ki je žrtev trpinčenja.

Rezultati raziskave so pokazali, da nekatere vzgojiteljice ne prepoznajo pravega trpinčenja, saj se po podatkih sodeč s takšnim primerom ni srečala več kot polovica anketirank. Ugotovila sem, da jih večina zgolj na podlagi dovolj vidnih posledic razbere, da je otrok žrtev trpinčenja, kot tudi kateri otrok je povzročitelj trpinčenja. Premalo pozornosti dajejo manj opaznim, prikritim dejanjem. Tiste vzgojiteljice, ki so se s primerom trpinčenja že srečale, pa so večinoma ravnale tako, da so se pogovorile z obema otrokoma in njihovimi starši, nekatere pa so se obrnile tudi na zunanjo institucijo. O nastali situaciji je večina obvestila kar sodelavko. Najbolj pogosti ukrepi, s katerimi preprečujejo trpinčenje med otroki, pa so pogovor z nasilnežem, z žrtvijo, s starši in pohvale pozitivnega vedenja. Ker jih samo tretjina uporabi sankcije, menim, da njihovo ravnanje ni ustrezno, ker žrtev trpinčenja še naprej trpi, pri tem pa povzročiteljevo dejanje ni kaznovano. Menim, da je njihovo prepoznavanje in ukrepanje toliko slabše in imajo manj znanja tudi zato, ker se jih večina ni udeležila nobenega izobraževanja na to temo.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-09-23 02:57:44</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>95902</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
