<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=95654"><dc:title>Biosinteza, razvoj in uporaba antraciklinskih protirakastih učinkovin v medicini</dc:title><dc:creator>Snedec,	Tadeja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Petković,	Hrvoje	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>biotehnologija</dc:subject><dc:subject>antraciklini</dc:subject><dc:subject>biosinteza</dc:subject><dc:subject>razvoj</dc:subject><dc:subject>uporaba</dc:subject><dc:subject>medicina</dc:subject><dc:description>Antraciklini so obsežna skupina protirakastih učinkovin, katerim je skupno osnovno tetraciklinsko okostje. Prva derivata antraciklinov, doksorubicin in daunorubicin, sta bila izolirana iz kulture bakterije Streptomyces peucetius že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Učinkovine iz skupine antraciklinov proizvaja mnogo bakterij rodu Streptomyces, med katerim kot glavni proizvodni organizem antraciklinov ostaja S. peucetius. Antraciklini se uporabljajo za zdravljenje različnih oblik raka, kot so rak pljuč, prostate, različne vrste levkemije, osteogeni kostni tumor in Hodgkinov limfom. Najpogosteje pa za zdravljenje raka dojk in akutne mieloidne levkemije. Vendar pa je njihova uporaba v klinični praksi omejena zaradi močnih stranskih učinkov, kot je kardiotoksičnost, ki se kaže kot subklinično zmanjševanje funkcije levega srčnega prekata ali očitne kardiomiopatije. Glavni mehanizmi delovanja antraciklinov so reverzibilna interkalacija v DNA, nastanek prostih radikalov, vezava in alkilacija DNA, zamreženje DNA, razvijanje ali separacija verig DNA, direkten vpliv na membrano ter indukcija apoptoze. Od mnogih načinov delovanja antraciklinov sta primarni molekularni tarči delovanja DNA topoizomeraza ter reverzibilna interkalacija v DNA. Z namenom zmanjševanja stranskih učinkov in povečanja biološke aktivnosti antraciklinov se tem molekulam pogosto s postopki polsintezne kemije dodaja fluor ali dušikove spojine, pogosta pa je tudi zamenjava sladkornega ostanka na osnovnem tetraciklinskem skeletu. Poleg tega potekajo tudi raziskave novih načinov aplikacije teh potentnih učinkovin, kot so npr. priprava konjugatov s protitelesi, ter odkrivanje novih analogov antraciklina.</dc:description><dc:publisher>[T. Snedec]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-09-21 07:53:52</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>95654</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
