Prekluzije glede navajanja novih dejstev in dokazov v novejši sodni praksiTomc, Katarina (Avtor) Galič, Aleš (Mentor) Pravdni postopekprekluzijadokazipogoj nekrivdekoncentracijaskrbnostnovejša sodna praksa.V magistrski nalogi opisujem ureditev prekluzij glede navajanja novih dejstev in dokazov v pravdnem postopku. Zakonodajalec je v Zakon o pravdnem postopku vnesel pravila o omejevanju dokazovanja z namenom povečanja učinkovitosti sodnega varstva in za zagotovitev ekonomičnosti in pospešitve postopka. Stranke in sodišče se morajo z ustrezno skrbnostjo pravočasno pripraviti na glavno obravnavo. Stranke morajo procesno gradivo zbrati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče pa mora zadevo podrobno preučiti, da lahko stranke peko materialnega procesnega vodstva usmerja, da dopolnijo nepopolna dejstva in dokaze. Novela ZPP-E uvaja pripravljalni narok, ki je namenjen temu, da sodišče s strankami odprto razpravlja o različnih vidikih spora, kar omogoča, da je že pred prvim narokom za glavno obravnavo jasno, katera dejstva so med strankama sporna in katere dokaze je treba priskrbeti za njihovo dokazovanje. S tem, ko zakon omejuje pravico stranke do navajanja novih dejstev in dokazov, posega v njeno pravico do izjave v postopku. Sodišče mora zato skrbeti, da z ustrezno razlago nedoločnih pojmov krivde in zavlečenja postopka omogoči, da stranki ostane realna možnost, da se v postopku izjavi. Prekluzije imajo namreč izjemen značaj, kar zahteva, da sodišče pojem krivde razlaga dovolj mehko, saj je takšen poseg v pravico stranke do izjave dopusten le v kolikor stranki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja in v kolikor prispeva k pospešitvi postopka.20172017-09-20 14:23:15Magistrsko delo/naloga95420sl