Primerjava elektronskega in fotonskega dodatka k dozi pri obsevanju raka dojkeArnuga, Sašo (Avtor) Fuks, Kristijan (Avtor) Žager Marciuš, Valerija (Mentor) Novak, Gregor (Komentor) rak dojkeobsevanjedodatna dozaelektronska dodatna dozafotonska dodatna dozaUvod: Dojki sta parni kožni žlezi, ki ostaneta pri moških vse življenje rudimentirani, pri ženskah pa se razvijeta, rasteta in diferencirata po puberteti. Dojko delimo na štiri kvadrante, aksilarni podaljšek, prsno bradavico in centralni del ali areolo. Rak dojke je najpogostejši maligni tumor pri ženskah, saj prizadene približno vsako deveto žensko. Najbolj ozdravljiv je, kadar ga odkrijemo v zgodnjem stadiju. Raka dojke delimo na neinvazivne in invazivne. Pri zdravljenju raka dojke uporabljamo tri načine onkološkega zdravljenja: kirurško in sistematsko zdravljenje ter obsevanje. Določitev načina zdravljenja je odvisna od stadija bolezni ob diagnozi, tipa tumorja in splošnega zdravstvenega stanja bolnika. Tumorje obsevamo z linearnimi pospeševalniki. Obsevamo lahko z elektroni ali fotoni. Standardno obsevanje vsebuje 2 ali več obsevalnih polj, s skupno dozo 42,72 ali 50 Gy, ki jo bolnik prejme v 3–6 tednih z eno frakcijo na dan. Temu lahko kasneje sledi dodatna doza na ležišče tumorja, ki jo navadno frakcioniramo 5–8-krat in jo uporabljamo z namenom boljše lokalne kontrole tumorja. Namen: Primerjati pogostost uporabe elektronske dodatne doze, fotonske dodatne doze in uporabe standardnega obsevanja (brez dodatne doze). Metode dela: V raziskavo smo vključili podatke bolnikov z rakom dojke, ki so bili obsevani na določenih obsevalnih aparatih v določenem časovnem intervalu. Podatke smo pridobili iz internega programa Onkološkega inštituta Ljubljana in sistema na obsevalnih aparatih. Pridobili smo podatke 671 bolnikov. Obdelali smo jih s pomočjo programa za statistično obdelavo podatkov. Rezultati: Po obdelavi podatkov smo ugotovili, da pri obsevanju raka dojke v večini primerov dodatna doza ni bila potrebna. Kadar je bila uporabljena, je bila v večini primerov elektronska, saj se je obsevanje s fotonsko dodatno dozo uporabilo v manj kot eni dvajsetini vseh obsevanih bolnikov. Razprava in zaključek: Z elektronsko dodatno dozo obsevamo ležišča tumorjev, ki ležijo bližje površini telesa, s fotonsko pa ležišča tumorjev, ki ležijo globlje v tkivu. To pojasnimo z dejstvom, da je prodornost elektronov v primerjavi s fotoni nižja. Rezultati naše raziskave povedo, da se elektronska dodatna doza v primerjavi s fotonsko uporablja pogosteje. Takšni rezultati so bili pričakovani, saj večina avtorjev v svojih raziskavah ugotavlja podobno.20172017-09-05 13:42:44Diplomsko delo/naloga94578sl