<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=94567"><dc:title>Vpliv doze na ščitnico pri mamografiji</dc:title><dc:creator>Polič,	Martina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vičar,	Špela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mekiš,	Nejc	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Izlakar,	Jani	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>dojka</dc:subject><dc:subject>meritve doz</dc:subject><dc:subject>pleksi steklo</dc:subject><dc:subject>ščitnična zaščita</dc:subject><dc:description>Uvod: Mamografija je rentgensko slikanje dojk za zgodnje odkrivanje rakavih in drugih patoloških sprememb v tkivu dojke. Pri izvedbi te diagnostične preiskave je potrebno upoštevati načelo ALARA (As low as reasonably achievable), kar pomeni, da jo izvedemo ob čim nižji dozni obremenitvi žleznega tkiva dojke in okolnih kritičnih organov. Eden teh je žleza ščitnica, ki leži na prednji strani v spodnjem delu vratu in je zelo občutljiva na ionizirajoče sevanje, predvsem pri izpostavljenosti v mladosti. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti kakšno dozo prejme ščitnica pri mamografiji in za koliko se le-ta zmanjša ob uporabi zaščite za ščitnico. Metode dela: Meritve smo izvedli na dveh mamografskih aparatih. Za simulacijo trupa preiskovanke smo uporabili fantom telesa z oznako PBU 60. Dojke smo simulirali s pleksi steklom v treh različnih debelinah (2-, 4,5-, 7 cm) in slikali v osnovni pravokotni (CC) projekciji z avtomatsko izbiro ekspozicijskih pogojev. Na vsakem aparatu smo opravili po 20 meritev za vsako debelino, od teh 10 z zaščito in 10 brez nje, skupno torej 60 meritev na enem aparatu. Dozo na ščitnico smo merili z dozimetrom Unfors EDD-30 in podatke zbrali s sprotnim zapisovanjem. Ti so bili izraženi v enoti mikro Gray (µGy), kar predstavlja absorbirano dozo. Meritve smo pomnožili s tkivnim utežnim faktorjem in dobili efektivno dozo, merjeno v sievertih (Sv). Rezultati: Na aparatu 1 so bile vrednosti v povprečju nižje kot na aparatu 2. Pri debelini 2 cm je ščitnica prejela najmanjšo dozo. Na aparatu 1 pri slikanju brez zaščite je ta znašala 0,188 µSv in 0,274 µSv na aparatu 2. Ob uporabi zaščite se je znižala za 91 do 95 %. Pri slikanju debeline 7 cm, brez uporabe zaščite, je ščitnica prejela največjo dozo (3,878 µSv na aparatu 1 in 4,764 µSv na aparatu 2). Ob uporabi zaščite pa se je ta zmanjšala za 98 %. Tudi pri debelini 4,5 cm se je doza ob uporabi zaščite zmanjšala, in sicer za 96 %.  Razprava in zaključek: Hipotezi, ki smo si jih zastavili ob pričetku pisanja, lahko na podlagi pridobljenih rezultatov potrdimo, saj je z večanjem debeline pleksi stekla doza naraščala. Ob uporabi zaščite pa se je le-ta zmanjšala.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-09-05 13:36:43</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>94567</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
