<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=94250"><dc:title>Ekologija pomlajevanja in možnosti zatiranja visokega pajesena (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle)</dc:title><dc:creator>Urbas,	Blaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Roženbergar,	Dušan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>visoki pajesen</dc:subject><dc:subject>invazivnost</dc:subject><dc:subject>zatiranje</dc:subject><dc:subject>ekologija</dc:subject><dc:description>Visoki pajesen je ena najbolj razširjenih tujerodnih vrst v Sloveniji. V določenih razmerah je vrsta zelo invazivna. Ugotovili smo, da bližina odraslih dreves visokega pajesena ugodno vpliva na dominantnost te vrste. Tudi svetloba je ključni dejavnik, ugotovili smo, da dominira v vrzelih. Če prisotnosti odraslih dreves ni ali če so svetlobne razmere slabe, ga avtohtono rastje dohiti in mu konkurira. Ker je kemično zatiranje v gozdovih pri nas prepovedano, smo preizkusili tri vrste mehanskega zatiranja. Lomljenje primarne rasti se je izkazalo kot najmanj uspešno, najbolj uspešna metoda pa je zanesljivo puljenje celotnih osebkov. Posebno dobro se metoda obnese, če dodatno pospešujemo avtohtone drevesne vrste, ki visoki pajesen prerastejo. Lomljenje sekundarne rasti je bilo manj učinkovito. Visoki pajesen v tem primeru v dokaj velikem deležu preživi, vendar se rast precej upočasni. Uspešnost te metode se bo potencialno pokazala v naslednjih letih.</dc:description><dc:publisher>[B. Urbas]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-07-21 07:15:17</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>94250</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>