Nadzor zunanjih meja Evropske unije in pristop žariščnih točkRegvar, Urša (Avtor) Zagorc, Saša (Mentor) Žariščne točkepristop žariščnih točkidentifikacijaregistracijamednarodna zaščitatujcičlovekove pravicepostopek vračanjapremestitevUredba 2016/1624.V času begunske krize leta 2015 se je v Italiji in Grčiji razvil nov način hitrega upravljanja migracijskih tokov, t. i. pristop žariščnih točk, ki temelji na hitri identifikaciji, registraciji in odvzemu prstnih odtisov migrantov ter njihovi nadaljnji preusmeritvi v azilni postopek, postopek vračanja ali premestitve. Čeprav je bil pristop zasnovan kot začasni ukrep, ki naj bi se uporabljal, dokler se izredne razmere ne umirijo, je pristop v praksi implementiran kot trajni mehanizem identifikacije in registracije migrantov, s katerim je Evropska unija (v nadaljevanju: EU) dosegla spoštovanje obveznosti identifikacije migrantov s strani Italije in Grčije, že tako najbolj obremenjenih držav članic. Ker v postopkih identifikacije prihaja do hujših kršitev človekovih pravic, oviranja dostopa do azilnega postopka in diskriminacije na podlagi nacionalnosti, je določenim skupinam de facto odvzeta pravica do mednarodne zaščite. V postopkih vračanja prihaja do kršitev prepovedi vračanja in kolektivnih izgonov, postopki premestitve pa se v žariščnih točkah v praksi ne izvajajo. Uporaba pristopa žariščnih točk tako ni razbremenila Italije in Grčije in ni izboljšala položaja migrantov na poti v Evropo. Odprava sistemskih problemov pristopa, ki so v veliki meri posledica pomanjkanja celovite pravne ureditve in politične volje, bi zato morala zajemati pravno ureditev pristopa v enotnem dokumentu in odpravo spornih praks. Ker so izredne razmere, na katere se uporaba pristopa sklicuje, ob spremljanju političnih in socialnih trendov, v veliki meri predvidljive, bi moral biti poudarek pri izvajanju pristopa na zagotavljanju mednarodne zaščite in ne nadzoru zunanjih meja EU.20172017-07-14 14:58:57Magistrsko delo/naloga93019sl