Likovne transformacije med risbo in kipomMencinger, Kelly (Avtor) Podobnik, Uršula (Mentor) kiparjenjelikovna umetnost v predšolskem obdobjufaze likovnega razvojaDejstvo, da pisalo pušča sled, prek lastne izkušnje kmalu ugotovi tudi otrok. Črta, ki jo ustvari, je rezultat njegovega dela. Ker je otrok željen raziskovanja, raziskuje in razvija svoje sposobnosti. Njegovo izražanje se zato ne zaključi s črto na papirju, ampak se nadaljuje z odkrivanjem novega. Kompleksni proces, ki ga ponujajo različna likovna področja, otroku omogoča različne elemente iz okolja povezati v – zanj novo – smiselno celoto. Zato je otrokovo likovno izražanje veliko več kot le izdelek, je vpogled v njegovo dojemanje sveta, razmišljanje in čutenje (Lowenfeld, Brittain, 1947). V teoretičnem delu diplomskega dela sem se osredotočila na specifičen segment likovnega razvoja predšolskega otroka, tj. na njegove sposobnosti transformacije tridimenzionalnih objektov v dvodimenzionalno formo in obratno. Likovni razvoj je naraven, a je pri tem ključnega pomena spodbudno okolje, ki otroku omogoča raznolike (likovne) izkušnje, ki mu bodo zagotovile pester nabor ugotovitev, znanja in izzivov. Premišljena priprava učnega okolja z uporabo različnih likovnih področij je tisto, kar pri otroku spodbudi procese razmišljanja in ga obogati z novim znanjem. Sama sem se osredotočila na najbolj zastopano področje, risanje, in na videz povsem nasprotno, kiparjenje. Izpostavila sem značilnosti obeh likovnih področij in nato poiskala njuna stičišča. Risanje od otroka zahteva dvodimenzionalno upodabljanje tridimenzionalnega sveta, medtem ko ima otrok pri kiparjenju možnost občutiti materijo. Ravno ta razlika pa omogoča medsebojno dopolnjevanje. Želela sem poudariti spontanost in fleksibilnost, ki jo umetnost ima. Prizadevala sem si predstaviti proces pedagoškega dela, ko otroci svobodno odkrivajo likovni material in predvsem samega sebe.[K. Avsenik Hanson]20172017-07-06 02:29:54Diplomsko delo/naloga92862sl