Zakonska ureditev ohranjanja živalskih genskih virov v EvropiPolajžer, Darja (Avtor) Kompan, Dragomir (Mentor) Simčič, Mojca (Komentor) živinorejaživalski genski viriohranjanjeEvropazakonodajaVse bolj intenzivna živinoreja in številni dejavniki, ki ogrožajo obstoj različnih pasem domačih živali, imajo za posledico zmanjšano genetsko raznovrstnost in sposobnost prilagajanja na spreminjajoče se okoljske in podnebne razmere. Namen ohranjanja živalskih genskih virov je zagotoviti, da bodo edinstveni genski viri na voljo tudi v prihodnje. Poznamo in situ in vivo, ex situ in vivo ter ex situ in vitro metode ohranjanja genskih virov. Ohranjanje je organizirano na globalni, mednarodni, regionalni in nacionalni ravni. V okviru globalnega pravnega okvira je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za upravljanje z živalskimi genskimi viri postavila globalno strategijo in akcijski načrt. Za mednarodni pravni okvir je zelo pomembna Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD), na katero se opira večji del držav. Regionalni okvir tvorijo uredbe in direktive, nacionalni okvir zakoni in drugi pravni predpisi. Namen naloge je bil pregledati in primerjati zakonodajo v evropskih državah, ki se nanaša na ohranjanje živalskih genskih virov. Zakone in druge pravne predpise smo zbrali v preglednici in predstavili njihovo vsebino. Primerjali smo zakonodajo znotraj evropskih geografskih območij, med državami članicami EU in državami izven EU ter slovensko zakonodajo z zakonodajo sosednjih držav. Predpostavili smo, da je zakonodaja na področju ohranjanja živalskih genskih virov v evropskih državah različno urejena, da imajo države članice EU bolj urejeno zakonodajo v primerjavi z državami izven EU ter, da se zakonodaja razlikuje med geografskimi območji Evrope. Vse tri postavljene hipoteze smo v nalogi tudi potrdili.20172017-05-13 07:45:01Magistrsko delo/naloga92280sl