<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=92257"><dc:title>Mapiranje T1 relaksacijskega časa jeter</dc:title><dc:creator>Romarić,	Katja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žibert,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Podobnik,	Janez	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>T1 mapiranje</dc:subject><dc:subject>T1 relaksacijski čas</dc:subject><dc:subject>VFA</dc:subject><dc:subject>AFI</dc:subject><dc:subject>raztopljeni kisik</dc:subject><dc:subject>funkcija jeter</dc:subject><dc:description>Uvod: T1 mapiranje je zelo uporabna kvantitativna metoda. S spreminjanjem T1 relaksacijskega časa lahko določimo stopnjo prizadetosti tkiva. Pulzno zaporedje z uporabo variabilnih odklonskih kotov temelji na T1 poudarjenem pulznem zaporedju gradientnega odmeva in je zelo uporabna metoda pri slikanju abdominalnih organov. Pri tem uporabimo dva ali več različnih odklonskih kotov, katere z eksponentno funkcijo prilagodimo T1 krivulji in izračunamo T1 mapo. Raztopljeni kisik ima paramagnetne lastnosti. Ko se poveča koncentracija raztopljenega kisika v krvi, ta poveča parcialni arterijski pritisk, kar se kaže v spremenjenem T1 relaksacijskem času. Namen: Da raztopljeni kisik skrajša T1 relaksacijski čas je že znano, vendar imajo raziskave svoje omejitve. Namen magistrske naloge, je potrditi tehniko T1 mapiranja, z uporabo metode variabilnega odklonskega kota, za funkcijsko oceno jeter pri miših na podlagi inhalacije 100 % kisika. Metode dela: V raziskavo smo vključili 16 miši in jih razdelili v dve skupini po 8. 1. skupini smo med slikanjem vbrizgali toksin, 2. skupini pa topilo. Magnetno resonančni protokol je zajemal pulzno zaporedje s spinskim odmevom za orientacijo, pulzno zaporedje z metodo variabilnega odklonskega kota in pulzno zaporedje za korekcijo homogenosti z metodo dejanskega odklonskega kota. Najprej so miši med slikanjem dihale zrak in nato še 100 % kisik. Potem smo intraperitonealno vbrizgali toksin ali topilo in slikanje ponovili med dihanjem zraka in 100 % kisika. Slike smo z uporabo programske opreme Matlab analizirali in rezultate statistično obdelali. Rezultati: T1 relaksacijski čas med dihanjem zraka pred aplikacijo je znašal 936,1 ± 240,4 ms. Po dihanju 100 % kisika se je T1 relaksacijski čas skrajšal za 261,4 ms (674,7 ± 230 ms). V rezultate pred aplikacijo smo vključili vse miši, ker so bile zdrave. Po aplikaciji toksina med dihanjem zraka pri 1. skupini (n=8) je T1 relaksacijski čas znašal 639,6 ± 216,1 ms. Med dihanjem 100 % kisika se je T1 relaksacijski čas razlikoval v 70,8 ms. Po aplikaciji topila pri 2. skupini med dihanjem zraka je T1 relaksacijski čas znašal 1403,8 ± 327 ms. Med dihanjem 100 % kisika se je T1 relaksacijski čas skrajšal za 377,6 ms (1026,2 ± 245,8 ms). Razprava in sklep: Z raziskavo smo ugotovili, da je prišlo do značilnega skrajšanja T1 relaksacije časa med dihanjem 100 % kisika v primerjavi z dihanjem zraka pri normalni jetrni funkciji. Po aplikaciji toksina tega efekta nismo zaznali. Delovanje toksina je vplivalo na funkcijo jeter. Predvidevamo, da v jetrih ni več prevzema kisika. Zato se T1 relaksacijski čas po dihanju 100 % kisika ni dodatno znižal. Značilni efekt skrajšanja T1 relaksacijskega časa smo izmerili pri 2. skupini po aplikaciji topila med dihanjem kisika v primerjavi z dihanjem zraka. Vendar se je T1 relaksacijski čas podaljšal med dihanjem zraka v primerjavi z osnovnim stanjem pred aplikacijo. Topilo je poleg alkohola vsebovalo fiziološko raztopino, vsebnost vode lahko podaljša T1 relaksacijski čas. Na podlagi testnih rezultatov menimo, da je T1 mapiranje s pulznim zaporedjem variabilnim odklonskim kotom in uporabo 100 % kisika, dobra metoda za oceno funkcije jeter.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-05-10 07:16:15</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>92257</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
