Razvoj pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne pričeŽbogar, Matjaž (Avtor) Gorkič, Primož (Mentor) kazenski postopekpravna jamstvaobremenilna pričazaslišanje pričepošten sodni postopekpravica do obrambeklavzula soočenjaanonimna pričaPravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče (v nadaljevanju: pravica) je eno od pravnih jamstev, ki jih obdolžencu zagotavlja pravica do obrambe, ki je ena od elementov načela pravičnosti v kazenskem postopku. Pravica ima več namenov, zagotavlja javnost in adversarnost postopka, preprečuje uporabo lažnih in nezanesljivih dokazov, ima pa tudi močan simbolni pomen. Pravilo, da se mora tožnik soočiti s tožencem, kar je bistvo pravice, so poznali že Hebrejci in Rimljani. Po razpadu rimskega cesarstva se je pravilo ohranilo v pravu bizantinskega cesarstva in v kanonskem pravu, sicer pa so se uveljavili postopki, ki so temeljili na iracionalnih dokazih. V srednjem veku se je na evropski celini začel razvijati inkvizicijski postopek, ki pravice ni poznal. V Angliji pa se je začel razvijati akuzatorni postopek, v katerem se je pravica začela razvijati ob prehodu v novi vek. Pravica je zapisana v 6. amandmaju Ustave ZDA. Sodna praksa jo je pogosto povezovala s sistemom pravil prepovedi uporabe hearsay dokazov. Sodna praksa se spreminja, v drugi polovici 20. stoletja je veljalo, da je pravica en od vidikov sistema hersay dokazov in je bila dopustnost uporabe izjav, katerih avtorje obdolženec ni zaslišal, odvisna od presoje njene verodostojnosti, v zadnjem obdobju pa so se pravila zaostrila. V večjem delu Evrope se je pravica začela pojavljati po 2. svetovni vojni z uveljavljanem t.i. mešanih kazenskih postopkov. Pravico v okviru pravice do poštenega postopka zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Evropsko sodišče za človekove pravice je najprej postavilo standard, da se kot dokaz ne sme uporabljati izjav, katerih avtorje obdolženec ni mogel zaslišati, če so odločilnega pomena za izid sojenja. V zadnjem času so se pravila omilila, dopustna je tudi uporaba takih izjav, če so bili uveljavljeni uravnoteževalni ukrepi, ki zagotavljajo poštenost celotnega postopka. V slovenski zakonodaji ni izrecne določbe o pravici, jo pa zagotavlja 29. člen Ustave, ki določa pravico do obrambe. Določbe EKČP in odločitve ESČP veljajo neposredno tudi v slovenski zakonodaji.20162017-01-13 15:42:02Magistrsko delo/naloga88522sl