Vloga učitelja v procesu usmerjanja otrok s posebnimi potrebamiVovk Ornik, Natalija (Avtor) Peček Čuk, Mojca (Mentor) Kavkler, Marija (Komentor) usmerjanje otrok s posebnimi potrebamiDoktorska disertacija proučuje vlogo učitelja v postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Osrednja tema moje raziskave se nanaša na mnenje učiteljev glede obstoječega načina obravnave otrok v postopku usmerjanja s poudarkom na sodelovanju in vlogi učitelja in staršev. V teoretičnem delu opišem nekatere teorije postmodernizma kot izhodišča za koncept inkluzije. Predstavim ključne dejavnike v konceptu vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, opišem različne diskurze in opredelim pomen prehoda iz medicinskega v pedagoški diskurz usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. V nadaljevanju se osredotočim na pomen učiteljevih kompetenc za delo z učenci s posebnimi potrebami in opredelim tudi učiteljeva stališča pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v večinsko šolo. Predstavim tudi vlogo staršev v procesu vključevanja otrok s posebnimi potrebami skozi različne modele sodelovanja, zakonodajo in v povezavi s sodelovanjem učitelja in staršev v procesu vzgoje in izobraževanja. Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami je zakonsko opredeljeno, zato predstavim temeljne mednarodne dokumente in zakonodajo s področja usmerjanja, pravic in enakih možnosti. V nadaljevanju opišem sisteme usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v nekaterih izbranih državah in prakso nekaterih držav evropske unije na področju usmerjanja. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v programe vzgoje in izobraževanja je odvisno od njihovih vzgojno-izobraževalnih potreb, zato opišem in opredelim populacijo otrok s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami in njihove temeljne vzgojno-izobraževalne potrebe. V zaključku teoretičnega dela se osredotočim na opis postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, s poudarkom na vlogi in udeleženost učitelja in vlogi staršev v njem. Osnovni cilj doktorske disertacije je bil raziskati in analizirati učiteljevo vlogo v postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Zanimalo me je, kako učitelj pred usmeritvijo prepoznava otrokove posebne potrebe in kako po usmeritvi prenaša ugotovitve v vsakodnevno poučevalno prakso. Ker je sodelovanje učitelja in staršev otrok v vzgoji in izobraževanju ključno in opredeljeno tudi v ciljih in načelih vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, me je zanimalo tudi mnenje staršev o postopku usmerjanja in to, kako ocenjujejo učiteljevo sodelovanje v procesu usmerjanja. Empirični del raziskave temelji na kvalitativnem metodološkem pristopu. Podatke sem pridobila s pomočjo analize dokumentacije in polstrukturiranih intervjujev s 37 učitelji in 29 starši otrok s posebnimi potrebami, skupaj torej z 66 osebami. Analiza dokumentacije in kvalitativna analiza pogovorov z učitelji in starši sta pojasnili pomen učiteljeve vloge, njegovih kompetenc in aktivnega sodelovanja v postopku usmeritve otroka. Učitelji in starši otrok s posebnimi potrebami so poudarili pomen aktivne vloge učitelja v procesu usmerjanja predvsem zaradi učiteljevega poznavanja otroka v vsakodnevnih učnih situacijah. Ker pa je pomembno takojšnje odkrivanje in odziv na otrokove vzgojno-izobraževalne potrebe, je bilo poudarjeno tudi zgodnje prepoznavanje otrokovih vzgojno-izobraževalnih potreb. Raziskava je pokazala, da je udejanjanje učiteljeve vloge v procesu usmerjanja še vedno normativno neustrezno urejeno, saj ta proces ne spodbuja pedagoškega diskurza, temveč ohranja medicinski model in profesionalizem, vsaj v smislu obvezne sestave komisije, v kateri ne sodeluje učitelj, od njega se pridobi zgolj pisno ali ustno mnenje. Ugotovljeno je bilo, da obstoječa praksa usmerjanja ne spodbuja implementacije inkluzivne prakse v vsakodnevni šolski prostor, saj neaktivna in obrobna vloga učiteljev lahko vodi v premislek o njihovi nekompetentnosti pri delu z učenci s posebnimi potrebami. Starši otrok s posebnimi potrebami so povedali, da bi bila ob aktivnem sodelovanju učitelja, ki dobro pozna učni program in cilje, vsebina strokovnega mnenja bolj usmerjena v način dela z otrokom. Ob tem velja pripomniti, da bi učitelj v primeru aktivne vloge v komisiji pridobljena spoznanja kasneje prenesel tudi v neposredno pedagoško prakso. Ugotovitve raziskave so bile iztočnica za nadaljnje razmišljanje in oblikovanje nekaterih predlogov za načrtovanje sistemskih rešitev glede polnega vključevanja učiteljev v delovanje komisije, razumevanja njegove odgovorne vloge, zaradi česar bi prišlo do dviga kakovosti usmerjanja in uresničevanja inkluzivnega izobraževanja.20162016-09-09 02:29:35Doktorska disertacija84991sl