Skupinska pomoč učencem tretjega razreda z učnimi težavami pri aritmetikiMataič Šalamun, Mihaela (Avtor) Kavkler, Marija (Mentor) Hodnik, Tatjana (Komentor) učenci z učnimi težavami pri aritmetikiRezultati raziskav, ki so povezane z učnimi težavami pri učenju matematike, kažejo, da matematični dosežki posameznika pomembno vplivajo na njegovo izobraževalno uspešnost, na njegove možnosti zaposlovanja in tudi na duševno zdravje. Ene od pogostejših učnih težav pri matematiki so učne težave pri učenju aritmetike. Učenci z učnimi težavami pri učenju aritmetike imajo nezadostno avtomatizirana aritmetična dejstva in postopke v algoritmu za aritmetične operacije, kar je pogosto vzrok za učne težave teh učencev skozi celotno osnovnošolsko izobraževanje, zato potrebujejo specifične pristope in intenzivnejše učenje različnih strategij. Ena od učinkovitih oblik obravnave učencev z učnimi težavami pri matematiki je skupinska oblika pomoči na tretjem koraku slovenskega petstopenjskega modela pomoči učencem z učnimi težavami. Ta omogoča vključitev več učencev hkrati v obravnavo ter več komunikacije med učenci, kar pomembno vpliva na napredek učencev pri učenju matematike. Večstopenjski modeli pomoči omogočajo učinkovito odkrivanje učencev, ki so rizični za učni neuspeh pri matematiki in/ali na drugih področjih učenja ter učinkovitejše in intenzivnejše oblike pomoči, ki so v primerjavi z običajnimi oblikami dela z učenci organizirane bolj zgodaj. Temeljni namen magistrskega dela je oblikovanje kompenzacijskega programa razvoja aritmetičnih znanj in spretnosti pri učencih z učnimi težavami pri aritmetiki v 3. razredu osnovne šole ter oblikovanje modela obravnave učencev v okviru skupinske pomoči ob vrstniški pomoči na tretjem koraku petstopenjskega modela pomoči učencem z učnimi težavami. Program zajema razvoj aritmetičnih znanj in spretnosti v skupini in razvoj aritmetičnih dejstev in postopkov na računalniku z namenom zmanjšanja ali odprave učnih težav pri aritmetiki pri učencih z učnimi težavami pri aritmetiki in preprečitve nizkih izobraževalnih rezultatov pri aritmetiki v višjih razredih osnovne šole. V vzorec je bilo zajetih 16 učencev z učnimi težavami pri učenju aritmetike, ki so bili vključeni v skupinsko obravnavo na tretjem koraku petstopenjskega modela pomoči in so predstavljali eksperimentalno skupino (skupino 1) in 14 učencev z učnimi težavami pri učenju aritmetike, ki niso bili deležni pomoči po našem programu in so predstavljali kontrolno skupino (skupino 2). V skupino 3 pa je bilo vključenih 209 vrstnikov oziroma sošolcev obeh skupin učencev, ki niso imeli prepoznanih učnih težav pri aritmetiki. Poleg tega pa smo iz skupine 3 izbrali 14 učencev, ki so izvajali vrstniško pomoč učencem z učnimi težavami pri aritmetiki. V raziskavi so bili uporabljeni različni merski instrumenti, s katerimi smo ugotavljali aritmetična znanja in spretnosti, organizacijske spretnosti in učne stile učencev. Uporabljen je bil vprašalnik za učitelje za oceno aritmetičnih znanj in spretnosti vseh učencev, vključenih v raziskavo. V raziskavi je bila izvedena kvalitativna in kvantitativna obdelava podatkov v skladu z namenom študije in raziskovalnimi hipotezami. Narejena je bila osnovna statistika za opis vzorca in prikaz celotnega vzorca spremenljivk, frekvenčna porazdelitev vseh spremenljivk, aritmetične sredine in standardni odkloni za numerično izražene odgovore, t-test, Levenov F-test homogenosti varianc in diskriminantna analiza. Rezultati so pokazali, da so učenci skupine 1 statistično pomembno napredovali v avtomatizaciji aritmetičnih postopkov seštevanja in odštevanja do 100 in do 1000 ter v avtomatizaciji dejstev v času izvajanja program. S treningom aritmetičnih znanj in spretnosti v skupini ob vrstniškem sodelovanju ter treningom aritmetičnih postopkov in dejstev na računalniku se je povečalo število transformacijskih strategij in priklica dejstev ter točnost izvedbe postopkov in priklica dejstev. Prav tako so se pokazale statistično pomembne razlike med učenci skupine 1 in skupine 2 po koncu izvajanja programa, in sicer v avtomatizaciji aritmetičnih dejstev in postopkov seštevanja in odštevanja do 100 in do 1000 ter v avtomatizaciji poštevanke. Napredek učencev skupine 1 pa se je pokazal tudi pri primerjavi dosežkov učencev skupine 1 in skupine 3 na Testu za ugotavljanje aritmetičnih dejstev in postopkov po koncu izvajanja programa. Razlike med dosežki skupine 1 in skupine 3 na začetnem testiranju so bile namreč statistično pomembne pri vseh spremenljivkah, na končnem testiranju pa se razlike v dosežkih obeh skupin niso pokazale kot statistično pomembne pri računih, vrednotenih z 1 in 2 točkama, medtem ko so bile razlike v dosežkih še vedno statistično pomembne pri računih, vrednotenih s 3 točkami in pri doseženem številu točk. Iz rezultatov analize variance in rezultatov diskriminantne analize je razvidno, da se dosežki učencev skupine 1 in skupine 2 statistično pomembno razlikujejo pri rezultatih testov, ki smo jih zajeli v analizo. Učinkovito prepoznavanje in diagnostično oceno učencev z učnimi težavami pri aritmetiki omogočajo Desetminutni aritmetični test za ugotavljanje aritmetičnih dejstev in postopkov (Kavkler, Tancig, Magajna, Rugelj in Lipec-Stopar, 1996), preizkus Odkrivanje učnih težav pri matematiki III (Adler, 2000) ter Test poznavanja števil (Griffin, 2002). Prispevek k znanstvenemu razvoju specialne in rehabilitacijske pedagogike predstavlja raziskovanje in razvoj modela pomoči učencem z učnimi težavami v osnovni šoli, s poudarkom na oblikovanju modela za obravnavo učencev v okviru skupinske pomoči ob vrstniški pomoči na tretjem koraku petstopenjskega modela odziv na obravnavo. Z empiričnim delom magistrskega dela prispevamo k razvoju pedagoške teorije in prakse, saj smo predstavili primer dobre prakse izvajanja pomoči učencem z učnimi težavami pri aritmetiki v osnovni šoli. Aplikativni doprinos magistrskega dela je v oblikovanju programa razvoja aritmetičnih znanj in spretnosti pri učencih z učnimi težavami pri aritmetiki v 3. razredu osnovne šole.20162016-09-09 02:28:12Magistrsko delo84967sl