Vpliv likovne umetnosti na medsebojne odnose učencev z lažjo motnjo v duševnem razvojuVeber Zazula, Jasna (Avtor) Tomšič Amon, Bea (Mentor) Kavkler, Marija (Komentor) učenci z lažjo motnjo v duševnem razvojumedsebojni odnosipouk likovne umetnostiprilagojen program z nižjim izobrazbenim standardomkonstruktivistično poučevanje in učenje likovne umetnostisocialna integracijaSprememba zakonodaje zaradi uveljavljanja vključevanja otrok s posebnimi potrebami v sodobno šolo od učiteljev zahteva večjo usposobljenost za učinkovitejšo obravnavo učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki sodijo v skupino otrok s posebnimi potrebami. Ob prenovi šolskih kurikularnih okvirjev in ob spremljajočih novih predpisih in pravilnikih so se začeli spreminjati tudi ukoreninjeni vzorci podajanja znanja. Najpomembnejše vodilo našega raziskovanja je zato bila želja po izdelavi sodobnih smernic, s pomočjo katerih bi likovni pedagogi pri pouku likovne umetnosti lahko pozitivno vplivali tudi na socialno prilagojenost učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju in jih s tem bolje pripravili na življenje v sodobni družbi. Z raziskovanjem smo ugotavljali vplive likovne umetnosti na medsebojne odnose in odzivanje učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Pri risanju in slikanju v dveh skupinah sedmega razreda prilagojenega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom smo izvedli akcijsko raziskavo z dvema krogoma. Z njo smo izboljšali medsebojne odnose in odzivanje učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Izhajali smo iz konstruktivistične teorije poučevanja, ki poudarja dejavno in ustvarjalno gradnjo znanja, miselno aktivnost učencev in pridobivanje znanja iz lastne izkušnje. Ob individualni obliki sta prevladovala skupinska oblika dela in delo v dvojicah. Uporabili smo aktivne metode dela, ki ustrezajo konstruktivističnemu poučevanju likovne umetnosti: verbalna metoda (razlaga in pogovor), produktivni dialog, krajša diskusija, krajša razprava, prikazovanje, demonstracija, vizualizacija, opazovanje, video predstavitev, zvočna predstavitev, množica idej, možganska nevihta, besedne asociacije, zbiranje podatkov, preučevanje, raziskovanje, preizkus in preizkušanje, praktično delo, izkušenjsko učenje, sodelovalno učenje, igra vlog in simulacij, problemski pouk, metoda širjenja in udejanjanja likovnih senzibilnosti, metoda estetske komunikacije, metoda transponiranja in alternative, metoda kompleksnosti in prepletanja, metoda uzavedanja lastne senzibilnosti, metoda samostojnega dojemanja in usvajanja likovne tehnike s pomočjo lastne izkušnje, metoda likovnopedagoškega koncepta, reševanje problemov, projektno učno delo, portfolio, razredna predstavitev in razstava (ustvarjalnih zapiskov, plakatov, ključnih besed, vizualnih simbolov, likovnih izdelkov …). Vse metode smo prilagajali vzgojno-izobraževalnim, socialno-emocionalnim in biološkim posebnim potrebam posameznikov. Glede na izrazitost posebnih potreb smo uvedli nekatere metodično-didaktične prilagoditve (osebni odnos, omogočanje osebnega uspeha, skrb za učenčevo samopodobo in socialno ugoden položaj v razredu). Cilji so bili usmerjeni v uvajanje in preverjanje učinkov izboljšav medsebojnih odnosov in socialne prilagojenosti učencev. Mnenja vključenih smo preverili z individualnim, delno strukturiranim nestandardiziranim intervjujem. Vsi empirično pridobljeni podatki so interpretirani glede na že objavljena teoretična spoznanja o populaciji učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki je bila vključena v trening, s katerim smo razvijali tudi socialne spretnosti. V teoretičnem delu magistrske naloge smo predstavili definicijo in značilnosti učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Opredelili smo njihove posebne potrebe z vzgojno-izobraževalnega, socialno-emocionalnega in biološkega vidika. Navedli smo aktualna izhodišča teorije konstruktivizma in jih aplicirali na pouk likovne umetnosti. Na osnovi vsega smo izdelali konstruktivistični vzgojno-izobraževalni model poučevanja predmeta likovna umetnost. Relevanten je zato, ker lahko z njegovimi konkretnimi sistematičnimi priporočili, ki so nastala iz sinteze empiričnih rezultatov, pripomoremo k izboljšanju medsebojnih odnosov in odzivanja učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Preizkušen model z uspešnim načinom spreminjanja procesa poučevanja likovne umetnosti je lahko učiteljem v pomoč pri uveljavljanju sodobneje zasnovane učne prakse likovne umetnosti in pri izoblikovanju lastne strategije poučevanja, ki jo uporabljajo pri svojem vsakodnevnem delu z učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Učitelje vodi k pridobivanju temeljnih znanj za boljšo orientacijo v novi situaciji. Ob tem osvetljuje tudi dodaten pogled na samo likovno umetnost in njeno izjemno pomembno vlogo v sodobnem poučevanju in učenju. Ob pouku likovne umetnosti na osnovnih šolah z nižjim izobrazbenim standardom je model uporaben še pri likovnih dejavnostih v drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah, kamor so vključeni učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju.[J. Veber Zazula]20162016-06-23 04:12:50Magistrsko delo83693sl