<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=83399"><dc:title>Primerjalna analiza branja in poznavanja avtorjev in del iz prenovljenega učnega načrta za slovenščino v osnovni šoli (2011)</dc:title><dc:creator>Renko,	Tina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Blažič,	Milena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>bralna pismenost</dc:subject><dc:subject>leposlovje</dc:subject><dc:subject>učni načrti</dc:subject><dc:subject>obvezni avtorji in dela</dc:subject><dc:description>V teoretičnem delu je predstavljeno branje kot ena izmed temeljnih zmožnosti pismenosti. Bralna pismenost je bistvenega pomena za družbo. Potrebujemo jo vse življenje na vseh področjih. Vendar pa izsledki raziskave PISA - Programme for International Student Assessment (Štraus, Šterman Ivančič in Štigl, 2013) kažejo, da je potrebno v mnogih državah, tudi v Sloveniji, ravni bralne pismenosti izboljšati. Posebna vrsta branja je branje literarnih besedil. Če učenci veliko berejo, postajajo boljši bralci. Če berejo kakovostna književna besedila in so notranje motivirani za branje, to spet spodbuja več branja. Branje strokovnih/poučnih besedil ter vizualno branje (seznami, tabele, grafi in diagrami) sta temelj za učenje vseh predmetov, zatorej so učenci z razvito bralno pismenostjo pri pouku uspešnejši in obratno. Otroci, ki imajo težave pri branju, so nemotivirani za branje in posledično manj uspešni pri predmetih, kjer je ta dejavnost ključnega pomena za učenje. 
Empirični del predstavlja raziskavo o tem, koliko: 1) študenti predšolske vzgoje, 2) študenti razrednega pouka ter 3) študenti slovenistike berejo, kaj berejo ter koliko poznajo obvezne avtorje in dela iz učnega načrta za slovenščino v osnovni šoli (2011). Raziskala sem tudi, kakšen je pomen učitelja bralca za motiviranje učencev bralcev, ali bi si želeli brati več in kaj jih pri tem (de)motivira, ali berejo tudi elektronske knjige ter kako pridobijo podatke o vsebini obveznega čtiva.
Izsledki raziskave kažejo, da knjige najpogosteje berejo študenti slovenistike, sledijo študenti razrednega pouka, najredkeje pa jih berejo študenti predšolske vzgoje. Med njimi obstajajo statistično pomembne razlike v poznavanju nekaterih obveznih avtorjev/avtoric in del iz učnega načrta. Ugotovila sem še, da med študenti, ki berejo leposlovje, in tistimi, ki berejo druge zvrsti literature, ni statistično pomembnih razlik v poznavanju obveznih avtorjev/avtoric iz učnega načrta. Večina anketirancev pridobi podatke o vsebini knjige avtorjev iz učnega načrta tako, da knjigo prebere. Raziskava je še pokazala, da študenti višjih letnikov bolj poznajo nekatere avtorje/avtorice in nekatera dela iz učnega načrta kot študenti nižjih letnikov.
Izsledki raziskave bodo smernice vzgojiteljem/učiteljem in didaktikom. Vplivajo lahko na proces izobraževanja vzgojiteljev in učiteljev z namenom izboljšanja njihovih kompetenc za poučevanje književnosti. Pomembno je, da se vsi, ki sodelujemo v pedagoškem procesu, zavedamo pomena branja in da skušamo učence motivirati za vseživljenjsko branje.</dc:description><dc:publisher>[T. Renko]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-06-09 03:19:57</dc:date><dc:type>Magistrsko delo</dc:type><dc:identifier>83399</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
