Samoregulacija učenja gimnazijcev s primanjkljaji na posameznih področjih učenjaŠvajger Savič, Karmen (Avtor) Magajna, Lidija (Mentor) Vogrinc, Janez (Komentor) metakognicijaSamoregulacija učenja kot aktiven pristop k učenju, pri katerem si učenci sami postavljajo cilje, vztrajajo pri njih, spremljajo in vrednotijo svoje rezultate in glede na to spreminjajo svoje ravnanje, postaja v zadnjih desetletjih v izobraževanju čedalje pomembnejša. Pri mladostnikih s specifičnimi motnjami učenja številne raziskave kažejo na posebnosti samoregulacije učenja, zaradi posebnosti pri funkcioniranju in ovir v učnem procesu potrebujejo več podpore v družinskem in vzgojno-izobraževalnem okolju. Ugotovljeno je tudi, da učenci s specifičnimi motnjami učenja uporabljajo kompenzacijske strategije za učinkovito premagovanje učnih težav in da je mogoče s sistematičnim pristopom vplivati na izboljšanje njihove samoregulacije in posredno na učno uspešnost. Teoretični del raziskave temelji na opredelitvi in razmejitvi konceptov samoregulacije, samoregulacije učenja, metakognicije in učenja učenja ter na številnih raziskavah o pomenu samoregulacije učenja za učence s specifičnimi motnjami učenja. Osnovni namen raziskave je ugotoviti, kako poteka samoregulacija učenja gimnazijcev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU). Ta pojem v Sloveniji označuje otroke s težjo obliko specifičnih motenj učenja. Cilj pridobljenih spoznanj je povečanje kakovosti pedagoške podpore tem učencem. V kvalitativni raziskavi so sodelovali trije učno uspešni gimnazijci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, njihove matere in profesorice. Raziskava je zajela specifiko samoregulacije učenja pri dijakih s PPPU, podporo družinskega in vzgojno-izobraževalnega okolja v tem procesu, potek soustvarjanja v procesu podpore in pomoči tem dijakom ter povezanost med proaktivno oziroma obrambno samoregulacijo in učnim uspehom. Rezultati kažejo, da proučevani dijaki za premagovanje ovir pri učenju uporabljajo številne kompenzacijske strategije na kognitivnem in čustvenem področju, pri čemer izstopajo strategije iskanja virov pomoči, vlaganje in reguliranje napora, dolgoročno in dnevno časovno načrtovanje učenja in razne strategije čustvene samoregulacije. Pri tem imajo intenzivno podporo v družinskem okolju, ki poteka predvsem v smislu neposredne učne pomoči, spremljanja, nadzora in spodbude pri razvoju in krepitvi močnih področij. Pomemben del pomoči staršev je tudi njihovo sodelovanje s šolo, družinsko okolje pa dijakom omogoča tudi čustveno in motivacijsko podporo. Ugotovljeno je bilo, da profesorji uporabljajo številne elemente dobre poučevalne prakse, s katerimi pri dijakih vplivajo na interes in samoregulacijo učenja, vendar pri tem ne gre za načrtno razvijanje samoregulacijskih zmožnosti. Ob tem se je pokazalo, da profesorji nimajo ustreznih strokovnih podlag za podporo dijakom s PPPU in da vsi udeleženci raziskave velik pomen pripisujejo odnosu med dijakom in profesorjem. V procesu podpore in pomoči dijakom v vzgojno-izobraževalnem okolju so bili prepoznani vsi trije elementi delovnega odnosa, ki so osnova soustvarjanja, to so dogovor o sodelovanju, instrumentalna definicija problema in osebno vodenje, vendar se soustvarjanje udejanja v omejenem obsegu in le s tistimi strokovnimi delavci, ki so naklonjeni takemu načinu dela z dijaki. Pri proučevanih dijakih je bil ugotovljen proaktivni samoregulacijski vzorec, ki se kaže v občutku osebnega nadzora, pripisovanju uspeha trudu, lastni učinkovitosti, postavljanju učnih ciljev, regulaciji napora, delovnem in časovnem uravnavanju, strategijah spoprijemanja, učnih strategijah in strategijah regulacije. Vsi trije dijaki so učno uspešni, zato je mogoče sklepati na povezavo med proaktivnim samoregulacijskim vzorcem in pozitivnim učnim uspehom. Magistrsko delo prinaša prispevek k znanstvenemu razvoju specialne in rehabilitacijske pedagogike s kvalitativnim pristopom pri osvetlitvi samoregulacijskih procesov učenja mladostnikov s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Za prakso so pomembne ugotovitve o izredno izpostavljeni vlogi družinskega okolja v tem procesu, kar kaže na potrebo po izboljšanju kakovosti podpore pri samoregulaciji učenja tem mladostnikom v vzgojno-izobraževalnem okolju. To bi povečalo izobraževalne možnosti tudi tistim mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki nimajo intenzivne podpore v družinskem okolju. V tem smislu se kaže potreba po nadaljnjem raziskovanju učiteljeve vloge pri razvoju samoregulacije učenja v okviru pouka pri konkretnih učnih vsebinah in po oblikovanju sistematičnih in učinkovitih pristopov podpore mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja pri samoregulaciji učenja v vzgojno-izobraževalnem okolju.20152015-12-31 06:47:14Neznano80022sl