<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=72508"><dc:title>Segrevanje prostora s človeškim telesom</dc:title><dc:creator>Ančimer Aljaž,	Katarina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Golli,	Bojan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bavdek,	Gregor	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>zrak</dc:subject><dc:subject>stene</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Znotraj človeškega telesa neprenehoma potekajo različnih biokemijske reakcije, pri katerih se sprošča toplota. Da se telo zaradi tega ne bi pregrelo, toploto oddaja v okolico. Če postavimo človeka v manjši prostor, po določenem času opazimo, da se temperatura v prostoru dvigne. V svojem diplomskem delu sem raziskala, kako se spreminja temperatura v prostoru, če se v njem nahaja človek. Ker sprememba temperature ni zelo izrazita, je bila večina poskusov narejena v zelo majhnem in idealiziranem prostoru, del poskusov pa v majhnem, bolj realnem prostoru. Ugotovila sem, da je dvig temperature na začetku večji, nato pa se postopoma zmanjšuje. Na segrevanje prostora vpliva več dejavnikov; na začetku je najbolj opazno segrevanje zraka v prostoru, nekoliko kasneje se opazi segrevanje predmetov v prostoru, še kasneje pa je opazno segrevanje sten. Do razlik prihaja zaradi različnih toplotnih kapacitet snovi. Poleg tega pa je tudi pomembna ugotovitev, da človek ne segreva prostora preprosto kot grelno telo, ki zgolj oddaja toploto okoliškemu zraku, pač pa ob približevanju temperature prostora telesni temperaturi vedno več toplote odda z izparevanjem vode s površine telesa, zaradi česar se okoliški zrak ne segreva, ampak postaja vedno bolj vlažen.</dc:description><dc:publisher>[K. Ančimer Aljaž]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-09-29 05:06:06</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>72508</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
