Doživljanje kompetentnosti socialnih pedagogovVodnik, Mateja (Avtor) Šugman Bohinc, Lea (Mentor) kompetencesamorefleksijapsihoterapijasocialna pedagogikaMagistrsko delo analizira kompetentnost socialnega pedagoga po končanem študiju ter njegovo strokovno usposobljenost za konkretno delo. V teoretičnem delu se osredotočim na terminološko razlago kompetentnosti v povezavi s kakovostjo dela socialnega pedagoga. Poleg problematiziranja terminologije se ukvarjam tudi z različnimi teoretičnimi razsežnostmi in poudarki samega koncepta kompetentnosti in kompetenc in predlagam sintezo predstavljenih konceptualizacij omenjenih pojmov, s katero poskušam osmisliti razlike in podobnosti med njimi. V središču empirične raziskave je samoocena kompetentnosti socialnega pedagoga pri poklicnih začetkih ter po dopolnjenih desetih letih delovnih izkušenj, še posebej tista področja, ki jih socialni pedagog pri sebi reflektira kot močna in uspešna ter šibka področja v delovni praksi oziroma področja, za katera meni, da zanje ni dovolj usposobljen. Na podlagi zbranih podatkov o oceni kompetenc socialnega pedagoga opozorim na tista delovna področja v socialni pedagogiki, ki bi jih bilo potrebno v bodoče bolj poudariti in/ali jih vključiti v programe strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja. Delo posreduje tudi podatke o tem, kje se socialni pedagog dodatno izobražuje, kakšni so njegovi motivi za dodatno izobraževanje in na čem temelji njegovo zadovoljstvo pri delu oziroma morebitna poklicna izgorelost. V teoretičnem delu predstavim tudi socialnopedagoški pogled na psihoterapijo ter integrativno relacijsko psihoterapevtsko modaliteto, ki vključuje pomembne vsebine nadgradnje strokovne identitete v poklicih psihosocialne pomoči. Empirični del pa predstavi samorefleksijo strokovne izkušnje in samooceno kompetentnosti v raziskavo vključenih socialnih pedagoginj. Raziskava kaže, da se doživljanje kompetentnosti z leti stopnjuje glede na osebni in profesionalni razvoj in je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi je bistven medsebojni odnos tako s sodelavci kot z uporabniki storitev. Medsebojno soustvarjanje in spontano porajanje procesa pomeni pomemben premik v doktrini poklicev pomoči. Vseživljenjsko izobraževanje je nepogrešljivi element vzdrževanja kompetentnosti in obvezna nadgradnja z diplomo pridobljenega znanja. Mlajše socialne pedagoginje si želijo izobraževanja s področja oblikovanja individualnih programov za osebe s posebnimi potrebami, starejše pa različne smeri psihoterapije. Supervizija je dragoceni suport strokovnemu delu. Zelo pomemben del strukturiranja kompetentnosti je delo na sebi, izkustveno učenje in osebno reflektiranje.[M. Vodnik]20152015-07-29 00:19:27Magistrsko delo71848sl