Zaupanje: odprtost kot zdravilo in kot strupMakarovič, Jan (Avtor) Max Weber je opredelil "duh kapitalizma" kot "tostransko askezo". Bistvo te askeze je sposobnost posameznika, da se v pričakovanju prihodnjega profita odpove sedanjim užitkom. Toda posameznikovo pričakovanje profita je seveda smiselno šele ob predpostavki, da se bodo tudi drugi posamezniki obnašali v skladu s pričakovanji, plačevali dolgove, držali obljube in podobno. Ta socialna dimenzija "duha kapitalizma" ostaja pri Webru v ozadju, čeprav jo srečamo že pri Albertiju, v renesančnih Firencah, c(lo stoletje pred nastopom protestantizma, ki naj bi bil po Webru vir "duha kapitalizma". Pomen te dimenzije postaja očiten prav danes, po razpadu komunističnih sistemov. Tako v Rusiji razpad komunizma in odprtost proti Zahodu nista rešila ekonomske krize, temveč sta jo celo še zaostrila. Ta paradoks si lahko razlagamo prav z erozijo socialnega kapitala, ki jo je povzročilo stoletje komunističnega totalitarizma. V Sloveniji so posledice odpiranja proti Zahodu v splošnem sicer diametralno obratne, vendar imamo tukaj opravka z nasprotujočimi si procesi, ki so podrobneje opisani v pričujočem tekstu. Značilno pa je tudi, da se pojavlja dandanes erozija socialnega kapitala celo v samem središču svetovnega kapitalizma - v ZDA. Ta problem je še tem bolj zaskrbljujoč spričo izzivov globalizacije. Sodobni svet potrebuje zato novo etiko, ki nadaljuje in nadgrajuje etiko "duha kapitalizma".20042014-07-11 12:53:24Delo ni kategorizirano6671sl